Dao Zhiyu je smuknil v malo dvorišče. Že trenutek prej je bil zagledal sijjanega piščanca, s katerim bi lahko hranil več dni. Bil je rusega perja, lepo zalit pod perutnicami, tolstih beder naravnost ponujal se je, naj ga kdo požre. Dao je sanjaril o tem, da bi ukradel dva, a se je ob pogledu na psa, ki je bil trikrat večji od njega, premislil. En sam bi mu navsezadnje popolnoma zadoščal. Pes s spodrezanim repom ga je spustil mimo; raje je naprej jedel ostanke, ki mu jih je bil vrgel gospodar. Na kmetih so pravili, da rep, ki zakrije psu oči, ko se zvije v klobčič, da bi zaspal, spodbuja globok spanec, ker varuje žival pred vetrom in mrazom. Če mu odrežejo rep, naj bi zračni tokovi dražili smrček, zato lahko pes zaspi le napol in tako postane odličen čuvaj. Za dečka je napočil trenutek, da preveri, ali je v tej bajki kaj resnice. Že med opazovanjem perjadi je začel s svojimi kratkimi nohti grebsti po tleh. Grebel je, dokler mu niso prsti otopeli, in si tako izkopal jarek pod pregrajo, kot lisica. Zaprl je oči in poklical na pomoč duha te prekanjene roparice, ki je bdel nad njim. Zadržal je sapo, legel na trebuh in se začel zvirati kot jegulja, da bi se prerinil skozi tesno režo med tlemi iz zbite prsti in leseno steno. Do živega si je odrgnil kolena, a je bil preveč lačen, da bi se menil za karkoli drugega kot za piščance, ki so se mu rogali s svojo neumno hojo. Še zadnjič se je podrsal po tleh in se, ne da bi sploh pomislil na vrnitev, preril izpod pregraje na drugo stran. Skrit v senci se je pritihotapil do kokošnjaka. Pes je prizadevno glodal kosti in jih trl z zobmi. Deček se je pomiril in že naslednji hip v enem samem skoku planil med perjad. Piščanci so se razbežali in pri tem neusmiljeno kokodakali drug čez drugega, ne da bi se zmenili za Daove prošnje, naj vendar že utihnejo. Ob prsih je začutil žival in brž sklenil roke, da bi jo ujel. Stisnil je piščanca z vsemi močmi, v upanju, da ga bo zadušil in mu ga tako ne bo treba obglaviti sploh, ker ni imel noža. Vendar se ni utegnil ukvarjati s takšnimi skrbmi, kajti v tistem trenutku se je razlegel srdit lajež. V brezglavi grozi je skoraj izpustil plen iz rok. Zaman ga je skušal prijeti za kremplje, piščanec ga je praskal. Deček se je krčevito oklenil živali, ta pa se ga je divje otepala. Dao je pozabil na previdnost, ki ga je vodila malo prej, in na vrat na nos, kolikor so ga nesle noge, stekel iz kokošnjaka. Na pesku mu je spodrsnilo. Z vso močjo je padel na prsi, s čimer je, če že nič drugega, vsaj pokončal piščanca. Opraskan po vsem telesu se je trudoma pobral in jo ucvrl kar naravnost; jarka, ki ga je bil tako potrpežljivo izkopal, se ni niti spomnil. Zadel je ob leseno pregrajo, ki je bila veliko previsoka zanj. V navalu brezupa se je začel zaletavati v pregrado. Butal je vanjo s tako zagrizeno silo, da se je naposled vdala. Deček se je na vrat na nos pognal ven. Za seboj je še vedno slišal neusmiljen lajež; zdelo se mu je, da že kar čuti gobec, ki bo vsak hip zagrizel v njegovo suhljato telesce. In vendar je bil lajež slišati precej daleč. Dao se je zbegano obrnil in osuplo zagledal psa s prirezanim repom: zasledoval je lisico, ki je v gobcu nosila okrvavljenega piščanca. Dao je obstal kot okamnel in z očmi sledil roparici, ki je ušla prav skozi prehod, ki ga je bil sam izkopal. Prvič po dolgih urah je spet lahko zadihal.