Ta čas, ko so bili še psoglavci po naših krajih, je neki dan plela lepa deklica sama na njivi. Kar zagleda, da jih gre veliko krdelo mimo. Ker je vedela, da so hudi in so bili zavoljo svojih pasjih in kosmatih glav strašni videti, je zbežala s polja. Psoglavci vidijo, da je mlada, in pravijo: »Ujemimo jo!« Brž se vse krdelo spusti za njo v dir. Deklica je vedela, da ne uide njihovim urnim petam, zato spleza na gosto smreko in se skrije med vejami. Psoglavci pa imajo pasjo glavo in v tla obrnjene oči, zato ne morejo pogledati navzgor. Tako niso mogli videti, na kateri smreki čepi skrita deklica. Bodli so torej tako dolgo s svojimi dolgimi sulicami ob deblih, od smreke do smreke, da je pritekla po skorji nekega drevesa rdeča kri. Obstopili so tisto smreko in jo izruvali; tako jim je prišla deklica v pest. Potem so jo zaprli v visok grad, ki ni imel nobenih vrat. Tam notri ni videla žive duše razen psoglavcev, ki so prihajali na noč domov, podnevi pa so odhajali in zaklepali njo in neko mačko v samotno izbo. Samo lino so ji puščali odprto, da je sijalo sonce skoznjo. Tam notri je neprestano jokala in prosila Boga, da bi prišla še enkrat domov k očetu. Večkrat je mislila zlesti skozi odprto lino na streho in z nje skočiti na tla. A vselej, kadar je vzdignila nogo, je skočila mačka na lino in začela tako jezno renčati in brusiti kremplje, da je bilo deklico strah. Nekega dne še posebno joka in prosi Boga. Kar zagleda pred seboj starega moža. »Kaj ti je, mlada?« jo nagovori dedec. »K očetu bi rada šla,« pravi deklica. »Kako pojdeš? Ali ne veš, da psoglavski grad nima vrat?« reče starec. »Vem; a jaz bi šla skozi lino, pa me ne pusti ta mačja žival,« pravi ona. »Zato te ne pusti, ker ima mačka v repu devet peklenskih vragov, ki so vsi zmenjeni s psoglavci. Daj mački kos mesa, in ko ga bo pobirala, ji odreži rep, ga vrzi čez ramo devet komolcev daleč skozi lino, in nič več ti ne bo branila.« Tako je dejal mož in izginil, da deklica ni vedela, ne kdaj ne kam. Storila je po njegovem nasvetu: dala je mački mesa, v hipu ji je odrezala rep, ga vrgla devet komolcev daleč čez glavo, in huda žival se je tiho potuhnila v kot. Deklica spleza takoj v mraku skozi lino na streho. Ko ne ve, ne kod ne kam dol po zidu, zagleda brezrepo mačko, kako počasi in klavrno leze po vrhu slemena na drugi konec poslopja. Zleze za njo in pride do drevesa, ki se je s svojim vršičkom dotikalo strehe. Ko vidi, kako gre mačka po drevesu na zemljo, spleza še ona in srečno uide. Medtem se je bila storila noč. Psoglavci pridejo domov in zagledajo brezrepo mačko. Brž uganejo, kaj se je zgodilo, in dvanajst jih poišče sled in steče za ubežno deklico. Medtem pa je bila ona pritekla skoraj že do očetovega doma. Njen oče je imel kovačnico, zidano pri vodi. Tisto noč ga ni bilo doma, ker je bil šel iskat izgubljeno hčerko. Zato vodno kolo, ki je po navadi gonilo kovaški meh, ni klopotalo, ampak je bilo vse tiho. Vrata so bila zaprta in okno z železno mrežo prepreženo, zato ni mogla noter. Dolgo je klicala ter klicala, pa očeta ni bilo. Zato premišlja, kako bi prišla noter. Nazadnje ji pride v glavo, da lahko sname vodno kolo in pride pri luknji v kovačnico. In res stori tako. Komaj si oddahne in naredi luč, že zasliši zunaj govoriti psoglavce. Po sledi so bili prišli za njo. Brž podpre vrata še bolj z železom, zasloni okno, v roke pa vzame široko sekiro, ki jo je bil naredil oče prav prejšnji dan, in se ustopi k lini, skozi katero je bila sama prišla noter. Kmalu izvohajo psoglavci to luknjo in eden pomoli svojo pasjo glavo v kovačnico. Deklica mahne in mu jo odbije. Potem potegne njegovo truplo popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam zlezel v kovačnico. In kmalu se je prikazal še eden in zopet eden skozi luknjo. Vsakemu se je primerilo tako kakor prvemu. Ko je prišel drugo jutro oče kovač žalosten domov, je našel hčer in na kupu v kovačnici dvanajst psoglavcev, ki jih je bila potolkla.