daš: »Sem mar res tako prebral? Je sploh mogoče? Kako?« Površni bralec bi namreč kaj hitro rekel, da gre za pesmi, ki se premikajo po nevarnih robovih med zdravim in bolestnim, saj je to poezija, ki se dotakne vsega, kar naša družba tako spretno brca od sebe, a ji seveda ne uspeva: pedofilija, morilnost, številne seksualne drže, ki jih zdrav razum težko vzdrži. A to je moč te poezije. Da nam scvre možgane, da nas izprazni naših misli, zrenj in hotenj, da nam uniči notranje organe in nas napolni. Naš krik pa je tako in tako povsem zaman: »Zakaj tuliš?, / saj vendar veš, / NIHČE NE SLIŠI, // kadar se kolje živina.« Človek je poživinjen. Žival stoji nad njim in se mu porogljivo smeji, saj je žival že zdavnaj opravila s svojimi demoni, človek pa je prepoln hamletovskih biti ali ne biti, bitje pač, ki ga pri življenju ne drži nič drugega kot vprašanja. In ker odgovorov, ki jih hoče, ni, se zateka k temu, da bo izvlekel »britvico in (ti) nežno porisal obraz«, da si v želji po izgubi vseh čutov in stikov z zunanjim svetom »odtrga uho«. Lepo bi mu bilo, če bi bil gluh, slep, odrezan od civilizacije, ljudi, sebe, da bi bil tako, da sploh ne bi bil: »Prevelik si, mi rečejo – delaj in molči.« Življenje je igra, dolgočasna in razvlečena, ki se lirskemu subjektu razpira kot požrešno brezno; nič na tem svetu ga ne zadovolji, niti najskrajnejše stvari ne. Nenehno beži, se oddaljuje; a igrati se z dolgočasjem na tem svetu je nevarna rutina: bolj ko si vstran, bolj si si blizu, bolj in bolj si trkaš po vesti, bolj in bolj spoznavaš, da si nič in nihče, da presegaš življenje in smrt, nihilizem in fatalizem in vse ideje in filozofije, ki niso nič drugega kot bedno mamilo, ki za trenutek preseka tukaj in zdaj, a kaj ko je vrnitev vselej neizbežna. Pesniška zbirka je jezikovno in stilno zelo umirjena, neposredna, nagovarja s petimi pesniškimi