Franc Baškovič, rojen leta 1915 v Ženjem, je namreč polnih sedem desetletij posvetil glasbi, zaradi česar mu pravijo starosta brežiškega zborovskega petja. Glasbi se je dokončno zapisal po šolanju na Škofijskem zavodu na Šentvidu pri Ljubljani, ko se je vpisal na ljubljanski Glasbeni konzervatorij in že med študijem začel voditi pevske zbore. Najprej je služboval v Radečah pri Zidanem Mostu, v začetku vojne vihre pa je bil leta 1941 izgnan v Nemčijo, kjer je spoznal soprogo Marijo, sicer rojeno leta 1924 na Vrenski Gorci pri Bučah na Kozjanskem, ki je od petega leta dalje odraščala pri stricu v Polju ob Sotli in kjer je že s 16 leti gospodinjila pri trgovcu Bučarju. Po vrnitvi v domovino leta 1945 sta se zaposlila v Brežicah, Marija pri družini De Costa in Franc kot poslovodja na pogrebnem zavodu, ob službi pa je tako v Brežicah kot po okoliških krajih že začel ustanavljati in voditi cerkvene pevske zbore. Po poroki 25.2.1946 v Krškem se je Marija zaposlila v brežiški bolnišnici, Franc pa je bil s svojim bogatim glasbenim znanjem tega leta že med ustanovitelji brežiške glasbene šole, kjer je vse do upokojitve ob teoriji glasbe poučeval tudi kitaro ter harmoniko in ustanavljal zborovske zasedbe, med drugim na Gimnaziji Brežice, pa sindikalne zbore po podjetjih in tudi Zbor upokojencev Brežice, ki ga je vodil vse do leta 2003, do častitljivih 88 let. Vodil je tamburaški orkester, režiral dramska dela in spevoigre, najdemo ga med ustanovitelji Radia Brežice leta močno oporo in razumevanje soproge Marije in njunih treh sinov, Cirila, Branka in Aleša, danes pa zakoncema Baškovič jesen življenja popestrijo vnuki in vnukinje, pa čeprav brežiški kulturni ustvarjalec tudi danes ne miruje, temveč veliko časa namenja urejanju bogatega slikovnega in notnega arhiva. “In ob vsem tem takšen