Črna gmota spet nepremično ždi znotraj kletke, samozavestno, ravnodušno, kot po uspešno opravljenem lovu. Dim, ki se počasi seseda proti tlom, razkriva odprtino v steni kletke dve notranji palici pretrgani, ukrivljeni močno navznoter, drugi dve ob njiju razširjeni navzven, kot da bi tja treščila topovska granata. Tišina nenaravna, smrtna tišina, toliko bolj grozljiva po silovitem trušču pravkar minulega mesarjenja. Dim se počasi, plazeče razblinja tudi pri tleh in zdaj se vidi skrivljena cev brzostrelke, na kose raztreščen razstrelilnik v tem hipu pa se Justinovim strmečim očem prikažejo tudi razmrcvarjeni Atlasovi ostanki, vsevprek razmetani po okrvavljenih tleh.