A drugim visokim jugoslovanskim funkcionarjem in niti vojski ogleda niso dovolili. Gotenica je bila očitno prvenstveno zastraševalne narave. V prvi vrsti za slovensko javnost. Ljudski glas je vedel povedati, šepetaje seveda, da je ta ali oni zataval na omenjeno območje in izginil. Ta glas je tudi vedel, naj bi bilo tam nekakšno taborišče za najhujše nasprotnike režima, ki nikoli več ne bodo prišli na svobodo. Še celo to, naj bi bili tam še desetletja po vojni zaprti nemški vojni ujetniki. A vse to se je izkazalo za neresnično, ko je bilo območje po spremembi režima vsaj delno odprto za javnost. Po drugi strani pa naj bi bilo to območje grožnja Jugoslaviji, češ da bodo slovenski komunisti od tam vodili odpor, če bi prišlo do razdora. Seveda je bil tudi to larifari, saj vodstvu slovenske partije nikoli ni zares padlo na pamet, da bi se Slovenija odcepila. Šlo je le za zavarovanje pozicij vodstva slovenske partije. Res pa je ob osamosvojitvi Slovenije Gotenica odigrala pomembno vlogo. Tam se je skladiščilo orožje, ki je bilo nato uporabljeno v osamosvojitveni vojni. Tam so se urile enote, ki so v vojni odigrale najvidnejšo vlogo in tam je nastal zametek kasnejše Slovenske vojske, ki je v vojni nato zmagala. Graditelji Gotenice zagotovo niso računali, da bo njihovo nekdanje zaprto območje v bistvu pripomoglo k razsulu Jugoslavije.