Verjetno v želji, da bi očaral Nathalie Houville, verjetno v želji, da tudi najmanjšo podrobnost izpelje docela popolno, je Anastas Branica kupoval več knjig kot kdaj prej; pripravljen je bil prebrati na stotine strani za vsaj eliptičen opis enega samega detajla. Vsekakor je postal najboljša stranka v knjigarnah Gece Kona, Svetislava B. Cvijanovića in v 'Pelikanu' Gavrila Dimitrijevića; redno je obiskoval Narodno knjižnico, znova odprto za javnost v poslopju na Kosanićevem vencu po dolgoletnem celjenju ran vojnega raznašanja in razdejanja. Začel si je dopisovati z znamenitim izvedencem za parke Pierrom Bossardom, profesorjem na pariški Nacionalni šoli za hortikulturo. Pri njem je naročil projekt vrta, ki bi združeval eleganco versajskega parka, simboliko renesančnih parkov labirintov, živahnost mavrskih vodometov, skopo lepoto alpinetumov, domače in eksotično rastlinje; kajpak je Bossardove načrte in nasvete mastno plačal. Nasploh se je posvetoval s poznavalci vseh strok, od kamnosekov do logikov, od enigmatikov do biologov, od črkostavcev do geometrov, od vodnjakarjev do geologov, od bajaličarjev do astronomov, od steklopihalcev do statikov; vsakemu je povedal nekaj malega, nikomur razodel celote svojega literarnega prvenca. Posvetoval se je o vsem; ni mu bilo nerodno na Kalenićevi tržnici ali na Zelenem vencu kupovati znanje branjevcev, ospulih nad čudakom, ki je dajal nov srebrn novec za vsako besedo, ki je prej ni poznal. Slednje se je hitro razvedelo in vse pogosteje so ga ljudje prestrezali na ulici ali hodili pred vrata hiše na Velikem Vračarju oziroma Zvezdari in mu ponujali arhaizme, lokalizme, deminutive, skovanke, sinonime, vsakršne nevsakdanje izraze, tudi žargonske. Odkupoval jih je ne glede na to, ali jih je tisti hip potreboval ali ne. Gospodinja Zlatana je morala pogosto razganjati zbrani trop, ki se je hotel okoristiti z Anastasovo strastjo.