Medtem ko so ob koncu osemdesetih let voditelji Varšavskega pakta pod pritiskom družbenih gibanj z oblasti odhajali sami ali pa so jih zamenjali, so v Romuniji na božični dan leta 1989 na vojaškem sodišču Nikolaja Ceausescuja po hitrem postopku obsodili in ustrelili. Diktator, ki je v zadnjem desetletju vladavine popolnoma izgubil stik z romunsko realnostjo, je poleg neprijetnih spominov in krivic zapustil tudi nedokončan spomenik kulta osebnosti.Samooklicani »genij iz Karpatov« je dobrih 17 let pred omenjenim božičem v Severni Koreji obiskal somišljenika Kim Il Sunga, pri katerem naj bi se mu utrnila zamisel o največji, najdražji in najrazkošnejši palači na svetu, ki bi hranila, poleg uradnikov njegove socialistične utopije, tudi primerno rezidenco zanj in njegovo ženo Eleno. Ceausescu je moral za 270 metrov široko, 240 metrov dolgo in 86 metrov visoko stavbo najprej narediti prostor. Do tal je porušil 19 pravoslavnih cerkva, šest sinagog in templjev, tri protestantske cerkve ter 30.000 domov. »Casa poporului« ali Hiša narodov tako ob začetku gradnje leta 1983 ne bi mogla imeti bolj neokusnega imena in tudi danes ostaja najbolj kontroverzna zgradba v Romuniji. Megalomansko stavbo s 1100 sobanami v 12 nadstropjih ter štirih kleteh je načrtovalo 700 arhitektov, njihove načrte pa je sproti uresničevalo 20.000 delavcev, ki so jo gradili v izmenah 24 ur na dan. Zgradba je tako velika, da bi za njen obhod potrebovali dobrih 20 minut. Glede na to, da je bil Ceausescu prepričan, da je zagotovil Romuniji enega najvišjih standardov v človeški zgodovini in da umetnost pod njegovo vladavino cveti kot še nikoli, znanost odkriva neverjetne stvari, kolhozi pa pospravljajo rekordne količine pridelkov, morda postane lažje razumljivo, da je bila gradnja poslopja, ki je bilo zunaj vseh proporcev gospodarskih razmer v Romuniji, zanj na neki način logična. Projekt je stanje v državi nepredstavljivo poslabšal, Ceausescu pa ga je financiral tako, da je državljanom sistematično odtegoval dobrine. Vrste za hrano, zatemnitve, pomanjkanje plina in mrzli radiatorji so krojili življenjski standard. Za uresničitev njegove ideje naj bi porabili milijon kubičnih metrov transilvanskega marmorja, 3500 ton kristala za 480 lestencev in 1409 luči, 700.000 ton jekla in brona, skoraj milijon kubičnih metrov lesa ter 200.000 kvadratnih metrov tkanin. Nekatere od tapiserij so bile tako velike, da so morali v velikanske dvorane namestiti stroje, s katerimi so jih tkali kar tam. Velike in razkošne dvorane naj bi po načrtih opremili s Ceausescujevimi slikami, ki bi se na stenah raztezale od stropa do tal, kar pa se zaradi razvoja dogodkov ni nikoli zgodilo. Ne glede na to, da mešanica arhitekturnih stilov mnoge odbija, so marmornata stopnišča, rezljani balkoni, kristalni lestenci in drugi detajli delo mojstrov. Razkošje pa ni smelo ostati le znotraj zidov. Do palače vodi bulvar »Zmage socializma«, kot je bil poimenovan takrat, bukareška različica Elizejskih poljan. Marsikateri prebivalec Bukarešte se stavbe sramuje, ker je še danes spomenik diktatorjevemu megalomanstvu in trajni opomnik nanj. Ob obisku turiste popeljejo na balkon, s katerega bi Ceausescu nagovoril državljane, če ga ne bi leta 1989 odstavili in usmrtili. Stavba ni bila nikoli dokončana, medtem pa se je vanjo naselil romunski parlament in se zdaj imenuje Parlamentarna palača, čeprav za večino Romunov še vedno ostaja »Casa poporului«. Pred leti so v njej odprli Muzej sodobnih umetnosti, zraven pa so uredili tudi Park totalitarizma in socialističnega realizma.Hiša narodov je v sodobni Romuniji predvsem strošek, ki je svoj namen našel v tem, da gosti romunske senatorje in uradnike, včeraj pa se je v njej končalo letošnje vrhunsko zasedanje 26 članic zveze Nato. Ob vseh absurdih in težavah današnjega sveta je bila »Casa« v osemdesetih letih 20. stoletja, ko so bili diktatorji še del vsakdanjika, fenomen delirija oblasti in človeške potrebe po megalomanstvu, ki se ne ozira na realnost in na nikogar. Danes je fenomen, ker vsako jutro, ko nad Bukarešto vzide sonce, opominja na to, da je včasih posledice človeške norosti skoraj nemogoče izbrisati. edtem ko so ob koncu osemdesetih let voditelji Varšavskega pakta pod pritiskom družbenih gibanj z oblasti odhajali sami ali pa so jih zamenjali, so v Romuniji na božični dan leta 1989 na vojaškem sodišču Nikolaja Ceausescuja po hitrem postopku obsodili in ustrelili. Diktator, ki je v zadnjem desetletju vladavine popolnoma izgubil stik z romunsko realnostjo, je poleg neprijetnih spominov in krivic zapustil tudi nedokončan spomenik kulta osebnosti.