Ob pravi poplavi igrač se otrok morda sploh ne more navezati na eno samo igračo, izgubljata se tudi otroška ustvarjalnost in domišljija, pripominja sogovornica in se spominja svojega otroštva. »Včasih smo se znali igrati. Ko smo pasli krave, smo imeli časa na pretek. Zidali smo hišice, plezali po drevesih, igrali smo se z vrtavko, sami smo si izdelali telefon iz škatlice za globin. Morali smo se pač znajti, saj nam starši igrač niso kupovali, največ, kar smo lahko dobili, so bile doma izdelane drsalke in smuči. Časi so zdaj popolnoma drugačni. Vsak se boji, da bi otroci naredili škodo na domačem vrtu, čedalje več je prometa na cestah in tako si otroka ne upaš pustiti v naravo,« razlaga Dragica Markun. Dragica, tudi mama in babica, se bo sredi letošnjega julija, po 36 letih in devetih mesecih dela v vrtcu, upokojila. Ves ta čas sem delala v vrtcu v Šenčurju, samo pol leta v Kranju, in tako zdaj že varujem otroke otrok. Svoj poklic imam rada in sem zadovoljna, pravi. Ob koncu pogovora razkrije, da njena razstava, ki bo odprta do 2. marca, še ni zadnje dejanje. Rada bi odprla muzej starih igrač, kajti zaveda se, da zbirke ni mogoče postaviti samo v eno sobo. Potrebovala bi primeren prostor, kar celo hišo, a težava bo najti res pravo in zagotoviti denar za najemnino, se zaveda Markunova.