Francoski vojskovodja in politik Auguste Frederic Louis Viesse de Marmont se je rodil leta 1774, umrl pa je leta 1852. V letih od 1796 do 1799 je bil pribočnik Napoleona Bonaparteja. Na njegovi strani je sodeloval tudi pri državnem udaru 18. brumaira leta 1799. Leta 1805 je postal vojaški poveljnik Dalmacije in po bitki z Rusi in Črnogorci v okolici Dubrovnika leta 1807 je dobil naslov vojvoda dubrovniški. Leta 1808 je razglasil priključitev dubrovniške republike in v vojni proti Avstriji leta 1809 v nekaj bitkah v Liki premagal avstrijsko vojsko. Po bitki pri Wagramu so ga imenovali za maršala in po sklenjenem miru v Schünbrunnu je 14. oktobra 1809 postal prvi guverner Ilirskih provinc. Te so segale skoraj 750 kilometrov daleč, od zgornje Drave in še prek Boke Kotorske. V Ilirskih provincah je uvedel sodobno uradniško upravo in sodstvo, vpeljal novo šolstvo, ki je določalo izobraževanje v domačem deželnem jeziku v osnovnih in nižjih srednjih šolah, pri nas torej v slovenščini, uveljavil enakost pred zakonom in odpravil privilegije vladajočih razredov. Glavno mesto Ilirskih provinc je bila Ljubljana in v njej je stoloval generalni guverner. Na Napoleonovi strani se je bojeval tudi leta 1813, leta 1814 pa je zaveznikom predal Pariz, kar je tako ogorčilo Napoleona, da ga je razglasil za izdajalca. Po Napoleonovem padcu je popolnoma prešel na stran Bourbonov in leta 1817 postal minister in uveljavljal precej konzervativno politiko. Julija leta 1830 je na čelu oboroženih sil zaman skušal zadušiti revolucijo. Spremljal je strmoglavljenega kralja Karla X. v tujino in leta 1852 v Benetkah umrl, ne da bi se še kdaj po letu 1830 vrnil v Francijo. O svojem vojskovanju in vladanju v Dalmaciji in Ilirskih provincah je pisal v svojih Spominih in potopisnem delu Potovanja maršala, vojvoda dubrovniškega.