veličastno dediščino, izjemno usodo in čudovitim bremenom, ki ga zmorejo nositi le temnopolti. O njegovi drugačnosti mu je razlagala, še preden se je je sam sploh zavedal. Ali je z njim kaj narobe, se je prvič vprašal šele, ko je pri devetih letih v reviji Life naletel na članek o človeku, ki si je poskušal posvetliti temno polt in ostal zaznamovan z brazgotinami. In si, ko se je opazoval v ogledalu, odgovoril, da ni. Tako vsaj pripoveduje sam, medtem ko novinarji, ki so brskali po njegovem življenju, tega članka niso našli ne v reviji Life ne v kakšni drugi. Vendar Barack vztraja, da je bil to čas, ko se je prvič zavedal barve svoje kože in začel spoznavati težko življenje temnopoltih ljudi v belem svetu. To se mu je jasneje razkrilo, ko se je pri desetih letih vrnil na Havaje, potem ko se je njegova mama odločila, da bo zanj najbolje, če nadaljuje šolanje v ugledni šoli Panahou, ki so jo leta 1841 ustanovili misijonarji. Tako je zapustil Džakarto, mamo, sestro in Lola. Ta se je vedno bolj pogrezal in ko ga je mama zapustila, je postal pijanec in ženskar. Star enainpetdeset let je leta 1987 umrl za odpovedjo jeter, potem ko mu je Ann, četudi sta bila ločena, pomagala, da je prišel na zdravljenje v Los Angeles. Takrat ga je Barack tudi nazadnje videl.