Prostor je bil ozek, močno osvetljen, nad zasilnim umivalnikom, opremljenim z ozko kovinsko pipo na pedal, je bilo vgrajeno ogledalo, polno madežev in lisastih črt. Zgoraj je na široko odprto motno okno odkrivalo črno nebo in piš vlažnega zraka, ki se je mešal s hropenjem vlaka, je s podvojeno močjo napolnjeval ozek prostor. Slabo zaprta vrata so se ob vsakem tresljaju in sunku vlaka odpirala in zapirala. Dvignil sem ozek črn životec, ki se je Li Čji prilepil na telo, potegnil sem ji ga čez glavo, ga odrešil njenih dolgih las, za nekaj trenutkov so se nanj prilepili zaradi statične elektrike, ki mi je šla skozi prste, kot da bi se zbodel ob venec bodičaste žice. Oblačilo, še vedno živo od elektrike, sem položil na rob umivalnika, da je kmalu zatem obležalo brez življenja, in v ogledalu sem uzrl odsev najinih teles, samo za hip, takoj nato sem se obrnil stran, toda v spomin se mi je vtisnila ta podoba najinih teles, objetih v bleščeči beli svetlobi z zelenkastimi odsevi v tisti ozki umivalnici, Li Čji, ki lovi sapo v mojem objemu, oblečena le še v preproste črne hlače in modrček kremaste barve, kako se z ozkim životom prižema k meni. Ko sem ji hotel odpeti modrček, sem začutil, kako se mi je milo izmaknila, nežno mi je zdrsnila iz rok, se rešila mojega objema in zaprla vrata, potegnila zapah. Potem je s hrbtom prislonjena na vrata negibno čakala. Stopil sem proti njej, ji položil roke na hrbet in odpel modrček. Ko so naramnice padle, je imela na sebi le še amulet iz žada okoli vratu, njene dojke so bile gole pred mano. Dvignil sem roko in jo nežno pobožal po prsih, počasi, čutil sem, kako se je še bolj usločila ob vrata, zastokala in prilepila svoj trebuh k mojemu telesu. Potem pa sva nenadoma obstala. Nekdo je skušal vstopiti v umivalnico.