Zatem mi je svetoval, naj si začnem iskati stanovanje. Nisem vedel, kako naj se tega lotim, a Gilles mi je rekel, naj se znajdem tako kot vsak priseljenec. Rekel mi je, da je izredno pomembno, da se dobro prikrijem. »Pokliči me čez teden dni, da bom na tekočem,« je še dodal. Gillesa sem prosil le za eno stvar: za posnetke Korana na kasetah. Čutil sem namreč, kako se počasi oddaljujem od jezika in ritma svete knjige. Nič več nisem hodil v mošejo in nisem se srečeval in govoril z nikomer, ki bi poznal jezik Korana, tako kot so ga bratje v taborišču. A sem se še kako dobro zavedal, da ga bom moral imeti na konici jezika, če bom hotel prepričati muslimanske brate v Londonu, da sem eden od njih. Gillesove besede sem vzel zares in naslednja dva tedna spoznaval London. Čez dan sem se sprehajal po mestu in hodil po muzejih, zvečer pa sem zahajal v kavarne ali pa šel v kino na Leicester Square. Prevzele so me energija mesta, neznanska svetloba in raznolikost ljudi. Ob koncu prvega tedna sem pustil Gillesu sporočilo na telefonski tajnici. Ko me je poklical nazaj, mi je rekel, naj grem na vlak in se peljem do Stansteda, kjer naj ga počakam v recepciji hotela, ki je blizu letališča. Vožnja do Stansteda je trajala eno uro. Ko sem šel proti hotelu, sem opazil človeka, ki je stal za oknom ob neki hiši in me fotografiral. Sedel sem v recepciji hotela in čakal na Gillesa. Ko sem pogledal čez okno na ulico, sem opazil človeka z velikim fotoaparatom okoli vratu. Njihovo pomanjkanje diskretnosti je bilo pomilovanja vredno. Stvari so šle še na slabše, ko je prišel Gilles in me odpeljal v sobo. Na stenah je bilo polno ogledal. Vse skupaj se mi je zdelo smešno, a sem se zadržal. Gilles je odprl svoj kovček in iz njega vzel majhno škatlo. »Hvala, ker si prišel sem,« je rekel z nasmeškom na obrazu. »Hotel sem ti prinesti tole.« V škatli so bile kasete s posnetki Korana, za katere sem ga prosil. »Ojej,« je zatem rekel Gilles. »Nekaj sem pozabil. Čez minuto bom nazaj.« Ko je šel ven, sem se malo razgledal. Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila njegova denarnica. Ležala je odprta na njegovem kovčku. Bila je