Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da se izpodbijana odločba opira na neveljavno pravno podlago. Uporabljeni Odlok o komunalnem prispevku je bil namreč sprejet na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč in Navodila za izračun komunalnega prispevka. Opozarjata, da je 2. odstavek 179. člena ZUreP-1 določil, da se kljub prenehanju veljavnosti ZSZ do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena ZUreP-1 komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih. S sprejemom predpisa iz 2. odstavka 146. člena ZUreP-1, to je Pravilnika/04, je prenehalo veljati Navodilo za izračun komunalnega prispevka, na podlagi katerega je Občina A. sprejela Odlok o komunalnem prispevku. Sklicujeta se tudi na določbo 2. odstavka 15. člena Pravilnika/04, po kateri so morale občine splošne akte, ki določajo podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, torej občinski Odlok o komunalnem prispevku, in niso v skladu z določbami Uredbe o vsebini opremljanja zemljišč za gradnjo in določbami tega pravilnika v celoti razveljaviti najkasneje do 20. 7. 2007. Po mnenju tožnikov se je tako lahko komunalni prispevek v Občini A. odmerjal na podlagi Odloka o komunalnem prispevku najdlje do 20. 7. 2007. Pravilnik/04 je nehal veljati šele z uveljavitvijo novega Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07; Pravilnik/07), ki je stopil v veljavo 20. 10. 2007, medtem ko sta tožnika vlogo za odmero vložila 6. 8. 2007. Tožnika naslednjo kršitev vidita v tem, da je toženec v pritožbenem postopku odločil v njuno škodo na podlagi v dopolnjenem ugotovitvenem postopku ugotovljenega novega dejanskega stanja. Poudarjata, da je odločitev v škodo pritožnikov mogoča samo ob izpolnitvi pogojev iz 2. odstavka 253. člena ZUP, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Ne drži, da bi v pritožbi navajala nova dejstva ali predlagala nove dokaze - toženec je razpolagal z gradbenim dovoljenjem in skico gradbene parcele iz PGD že v fazi odločanja na prvi stopnji, tako da v konkretnem primeru ni šlo za dopolnjen postopek ampak zgolj za nov sklep glede že ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožnikov je tudi nepravilno, da je toženec pri izračunu minimalne gradbene parcele upošteval površino celotne dovozne poti, saj zaradi nje javna komunalna infrastruktura ne bo obremenjena več kot v primeru, če te dovozne poti ne bi bilo, prav tako pa stroški obstoječe občinske komunalne opreme zaradi dolžine poti niso prav nič večji. Tožnika se tudi ne strinjata s tem, da je toženec pri odmeri v celoti upošteval del, ki odpade na javno razsvetljavo, saj ta ne ustreza kriterijem, zaradi katerih je zanjo mogoče obračunati komunalni prispevek. Nepremičnina tožnikov je od najbližje ulične svetilke oddaljena okoli 150 m. Tega po njunem mnenju ni mogoče šteti za z javno razsvetljavo opremljeno nepremičnino. Nepravilno je tudi toženčevo ravnanje, da pri odmeri ni upošteval minulih vlaganj tožnikov v komunalno infrastrukturo. Ker s pisnimi dokazili ne razpolagata več, bi moral toženec v skladu z določbo 175. člena ZUP dokazila priskrbeti sam in ne zaključiti, da tožnika minulih vlaganj nista izkazala. V zaključku poudarjata, da je toženec kršil pravila upravnega postopka tudi s tem, ko v dopolnjeni pritožbeni postopek ni pritegnil tožnikov, ki bi morala imeti možnost opredeliti se do novih ugotovitev drugostopenjskega upravnega organa (4. odstavek 146. člena ZUP). Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.