Velja pa tudi obrnjeno: ni vsaka beseda, ki jo zapiše ugleden avtor, sveta. Veliko spornih vprašanj ob objavljanju dnevnikov (v zadnjem času jih Slovenci poznamo ob dveh velikih pesnikih, Kocbeku in Udoviču, in vsaj drugi jih ni pisal z mislijo na objavo) bi odpadlo, če bi dnevnike zmogli brati bolj zaradi njihove estetske kot spoznavne plasti, če bi v njih videli bolj literaturo kot pričevanje. Vem, s tem bi veliko izgubili, še posebno v primerjavi z drugimi deli iz avtorskih opusov, vendar bi hkrati ne prihajalo do mučnih škodoželjnih branj, kdo da je v dnevnikih razkrit kot ovaduh in kdo kot neznačajnež, kar je seveda po toliko letih nemara težko dokazljivo, če je (naj si privoščim nekaj cinizma!) ob obilici najsodobnejše tovrstne ponudbe sploh še pomembno. Take sestavine v branju dnevniške zapuščine seveda ne smemo imeti za ključno, drugače nas bi le malo ločilo od vprašanja, zakaj ne bi tudi branja tovrstnih zapiskov zaprli za javnost, če tako ravnajo že skupščinske komisije z udbovskimi, pardon, visovskimi zapisniki. To je drugače, porečete, možnost zlorabe, ponaredka, ta lahko prizadene krivico; a kdo lahko pisano besedo ponaredi pristneje kot pisatelj?