V preteklih letih sem pogosto imela občutek, da so poletja v Ljubljani znosnejša za vse, ki dnevov ne želimo preživljati v vročem stanovanju ali na razbeljenih ulicah. Za vse, ki želimo posedeti na prostem, ne da bi bil zato naš čas omejen s količino pijače, ki jo popijemo na vrtu kakšnega lokala. Ravno zato se mi dvorišče Metelkove ob popoldnevih dozdeva kakor velik vrt, ki sicer ni tvoj lastni, zato pa je toliko pestrejši. Kajti na vrtu sredi mesta so prve zgodbe obiskovalcev in obiskovalk, včasih zelo neposredne in neolepšane. Morda se tudi zato Metelkove drži slab glas, češ kdo vse naj bi se tam zbiral. Preprosto marsikdo. A ne glede na (i)zbrano druščino ali programsko zvrst je to zame še vedno najvarnejše mesto v državi, v kateri živim. Pa sploh ne gre za to, da bi se tam vsi poznali med seboj, mahali s toleranco do vseh drugačnih in se imeli radi. Osladnost odpade. Metelkova ostaja mesto, v katerem me ne skrbi, ali komu ne bom všeč zaradi svojih osebnih okoliščin.