V začetku devetdesetih se je, vsaj zdi se mi tako, velik del post hard cora izjalovil v trende in plehkost, nekateri ustvarjalci in spremljevalci glasbenega dogajanja pa so začeli vire navdiha iskati v veliki in slavni zgodovini ameriške glasbe, v countryju. Že Meat Puppets so povzemali določene prvine, skupine, kot so X, zatem Blood In The Saddle in vrsta drugih, pa so na razne načine vzpostavljale odnos do tradicije ter črpale iz nje. Kot so sami navajali, so v tej glasbi odkrivali strast, ponos, upornost, neposrednost, ki je njih in mene svojčas sploh pritegnila v rock and roll. Johnny Cash, Jerry Lee Lewis, Carl Perkins in podobni so se že vseskozi gibali na stičišču rock and rolla in countryja. Za rockerje so najprej postali zanimivi še "izobčenci", kakršni so Willie Nelson, Waylon Jennings in Merle Haggard, nato pa se je razmahnil izredno obsežen in ploden val ustvarjalcev, od Jayhawks, Uncle Tupelo, Cowboy Junkies, tudi Walkabouts, do Whiskeytown, Waco Brothers, Sixteen Horsepower in nepregledne množice drugih, ki so se vsi po vrsti na razne načine navezovali na izročilo, hkrati pa razvijali samosvoje ustvarjalne izraze. Tu ne smem pozabiti omeniti tudi, da sem se vedno navduševal nad The Allman Brothers Bandom, Jefferson Airplane, Grateful Dead in podobnimi z zahodne obale ZDA, pa nad Vanom Morrisonom, Neilom Youngom, Brucom Springsteenom in sorodnimi veličinami. In še nad vrsto drugih, vendar mi je že zmanjkalo prostora, da bi jih našteval, zato v tejle točki končujem.