V zadnjem stoletju minulega tisočletja se je vse skupaj obrnilo tako, da je že pri številnih kristjanih vprašanje, koliko sploh še verujejo ali pa je njihova verska drža morda bolj spoštljiv odnos do tradicije kot resnična vera. Tega ne vem, to ve najbolje vsak sam. Vse več pa je med nami takih, ki so prepričani, da lahko na dogajanja v naravi in v človeški družbi vplivamo tehnološko. Ne z obredi, ampak z vse bolj sofisticirano tehniko. Za zdravje gredo eni še prosit k Mariji Pomagaj na Brezje, drugi prisegajo le na zdravnika in lekarnarja. Zakladov v zemlji ne iščemo več s pomočjo praprotnega semena v žepu, pač pa z diagnostičnimi aparati, s katerimi zemljo opazujemo iz satelitov. Čemu potem še kresovati? V vabilu na drugo kresovanje sem menda med drugim zapisal, da naj bi sodobni kresovalec »pod vplivom prečudnih kresnih sil lažje našel pot tja, kjer deluje praprotno seme s svojo čudežno močjo: v svet poduhovljene narave, stran od vsakdanje resničnosti, v kateri je na tej strani le zmaterializirano življenje, vse, kar je duhovnega, pa je daleč onkraj …« Narava je gotovo še poduhovljena, vprašanje je le, ali smo jo mi kot tako sploh še zmožni dojemati.