Na Zahodu so se večkrat oblikovali predlogi, da je svet treba organizirati na novo, po estetskih principih. Tovrstne predloge so celo preskušali, novo organiziranje sveta pa je uspelo samo v Rusiji. Na Zahodu je sleherni revoluciji sledila kontrarevolucija, tako da se je vsa zadeva končala z vzpostavitvijo reda, ki se je – kljub temu da je vseboval nekatere elemente novega – neposredno navezoval na stari red. Nobena revolucija na Zahodu ni mogla biti tako radikalna kot revolucija na Vzhodu. Zahodna revolucionarna ideologija je namreč vse premočno čutila, da izhaja iz tradicije, vse preveč se je opirala na prejšnje intelektualno, družbeno, politično, tehniško in siceršnje delo, vse preveč je bila odvisna od okoliščin, v katerih je nastala in se prvič udejanjila. Zato niti ena revolucija na Zahodu ni bila sposobna tako brezobzirno uničevati preteklosti, kot je to počela ruska revolucija. Ruska revolucionarna ideologija je bila uvožena z Zahoda in v Rusiji sploh ni imela pravih korenin. Toda rusko tradicijo so Rusi vedno povezovali z njeno zaostalostjo in poniževalno manjvrednostjo v odnosu do tradicij razvitejših držav, zato jo je večji del inteligence in – kot je pokazal potek revolucije – tudi ljudstvo odklanjalo in se od nje odvračalo.