Čeprav je Mejerhold dosledno napadal fotografsko naturalistični slog MHAT, pa je kljub temu zanikal pozitivne razsežnosti tega gledališča, ki je z ruskih odrov nedvomno revolucionarno pometlo klasicistični in romantični patos, obenem pa nikoli ni pozabil poudariti dragocenosti znanja in izkušenj, ki si jih je kot absolvent letnika 1898 pridobil pod budnim mentorstvom Nemiroviča - Dančenka, Stanislavskega in deloma tudi Čehova. Nasploh je Mejerhold v nasprotju z mnogimi drugimi režiserji tistega časa vsaj na načelni ravni kazal konstruktiven in zrel odnos do tradicije. Marinettijevo zahtevo po požiganju muzejev in rušenju mostov s preteklostjo je denimo zavrnil kot anarhistično, saj je bil prepričan, da morajo nove generacije gledaliških ustvarjalcev dobro poznati zgodovino gledališča in pri svojih inovacijah izhajati iz nje. Čeprav se je navduševal zlasti za tiste oblike in obdobja gledališke ustvarjalnosti, v katerih klasična dramska predloga ni imela bistvene vloge, in čeprav je tudi v praksi pogosto naredil marsikaj proti literaturi, je oporekal stališčem sodobnika Aleksandra Tairova, ki se je ostro zavzemal za dosledno in popolno avtonomijo gledališke umetnosti.