odnosov, je pri nas predaval prof. Emidij Susič, s katerim sem že predhodno sodeloval. Želimo namreč ohraniti visoko kakovost delovanja, a zato je treba računati na finančne vire. Kdo vam s tega vidika stoji ob strani? Kot kulturna ustanova lahko računamo na javno financiranje. Menimo, da smo kulturna ustanova deželnega pa tudi širšega pomena. Kulturno odborništvo pa tega položaja nam ne priznava, kar pomeni, da s strani dežele dobimo zgolj drobtinice. Cenita in podpirata pa nas Fundacija tržaške hranilnice in Sklad za Trst. Poudaril bi tudi finančno podporo s strani slovenskih bančnih ustanov v Italiji: Zadružna kraška banka je tudi financirala konference in kulturne tečaje našega centra. Prepoznali so nas kot stičišče, ki spodbuja mirovne in miroljubne iniciative, v kolikor ovrednotimo etnično in veroizpovedno bogastvo našega mesta. Pozabiti pa ne gre na delež, ki ga vnašajo naši člani. Kulturni center upravljamo večinoma sami, saj vsa ta dediščina sloni na prostovoljnem delu. Pripadniki kulturne komisije so ravno tako prostovoljci. Povedati moram, da moja oseba povezuje vse te elemente, vendar je moje vodstvo zgolj institucionalne narave. Ljudi ne vežem nase, skušam jih sicer povezovati med njimi, tako da postane moja prisotnost odvečna. Na tak način center ni več osnovan zgolj na osebi, temveč sloni na samem sebi. Kot primer bi navedel izsledke, ki so jih obrodili pogovori o ’resnici’: ti so bili sad laične komponente centra in jaz nisem ničesar cenzuriral. Vemo, da čutite Benečijo zelo blizu. Kakšne misli se vam rojevajo vsakič, ko se povzpenjate v Nadiške doline? Bolj kot misli, se v meni poraja ugotovitev o osiromašenju tega čudovitega področja. Mislim namreč na osiromašenje agregacijskih centrov - naj bodo to stare gostilne oz. krčme -, cerkve itd. Ugotavljam upad prebivalstva, prepirljivost. To me boli. Benečija ostaja vendar velika dediščina modrosti, tišine, zvestobe. Ugotavljam tudi, da je politična prizadevnost krenila na boljše, medtem ko se je ta nekoč izkazovala predvsem v standardnem ohranjevanju centrov moči z nacionalističnimi težnjami. Vendar občutek minevanja, ki ga čutiš v besedah ljudi, nostalgija po preteklosti, negotovost glede jutrišnjega dne, nasprotovanja med nekaterimi, no, vse to otežkoča preobrazbene procese. Tudi najmanjše stvari je treba drago plačati. Pred nedavnim smo imeli pri nas skupino Beneških Slovencev: opazil sem, da kdor zavzema odgovorno mesto, je vedno tarča silovitih kritik s strani tistih, ki nimajo odnosa do tradicije. Podobno sem doživljal na Siciliji: kdor je delal v prid skupnosti, je bil vedno označen kot tisti, ki skriva za svojim početjem lastne interese. Ponavljam, da je Benečija izreden dar. Vzpostavil sem odnose ne le s cerkvenimi krogi, ampak tudi s kulturnimi delavci. Prijatelj sem s prireditelji Postaje Topolovo, z Morenom Miorellijem in Donatello Ruttar, z Giorgiom Banchigem, pobudniki Centra Nediža iz Špetra itd. V Benečijo ne zahajam kot turist in niti zgolj v vlogi pobudnika kulturnih in verskih uslug. Prisrčen odnos imam do Nadiških dolin, ki so mi veliko ponudile, in to prisrčnost rad vračam, saj ob vsakem povratku ponesem s seboj tudi center Veritas. Za vse nas je postala Benečija neke vrste poletna rezidenca. Nikoli ni bila za nas turistična atrakcija. / stran 14 Igor Gregori