Koliko je to umirjanje, morda bi lahko rekli temu tudi normalizacija političnega dogajanja, posledica preusmeritve pozornosti javnosti, koliko pa naveličanosti akterjev samih, je vprašanje. Najverjetneje bi tudi brez vojne, ki poteka eno mejo naprej od naše, zaznali popuščanje in pojemanje strasti, ki so se stopnjevale vse lansko leto do letošnjih interpelacijskih sej državnega zbora. Le tega se ne ve, ali bi se to zgodilo tako hitro. Vsekakor so akterji zaostrili stvari do konca. Zakonodajno telo je bilo tako rekoč zablokirano, vladna koalicija sprta, opozicija razcepljena. Odstavitev notranjega ministra Mirka Bandlja je bila - tako je videti s te nekaj malega časovne odmaknjenosti - vrh zaostritve in tudi točka streznitve, ko je postalo jasno, da tako ne gre več naprej. Vladna koalicija je uvidela, da njen glasovalni stroj v parlamentu ni vsemogočen in da ji arogantni odnos do opozicije samo škodi; opozicija, ki je sicer dosegla svoj cilj, ministrovo odstavitev, pa je lahko ugotovila, da ji ta cilj, v katerega je vložila toliko energije in časa, ni prinesel pravzaprav ničesar. Na ministrskem položaju je nov eldeesovec, v javnosti pa ji gorečnost pri odstavljanju prejšnjega ministra ni prinesla dodatnih točk, prej ji je škodovala.