Seveda tu ne gre za idealiziranje stanja: relativno »mehak« odnos do opozicije je bil odvisen izključno od tolerančne stopnje, ki so jo premogli ljudje na vodilnih položajih, in od njihove pripravljenosti (tudi možnosti), da doseženo raven demokratizacije branijo pred pritiski iz centra. Nadzor nekaterih medijev, ki so se postopoma začeli otresati kontrole oblasti, je bil še močno omejen, vztrajni zagovorniki demokratizacije so si pisali prek pisem bralcev (toda tudi že - kot v primeru Krivica - prvih tožb pred sodišči). Razdvojene so bile tudi oblasti, kar so nekateri novinarji opazili in načrtno potencirali razlike med politiki. Na začetku »slovenske pomladi« tako lahko v raznih varnostnih ocenah opažamo zanimivo mešanico kritike opozicije, hkrati pa tudi izraze strinjanja z nekaterimi njenimi idejami, pri čemer je seveda jasno, da je oblast do informacij prihajala ne zgolj z analizo javnega delovanja opozicije, temveč tudi z »operativnim« pokrivanjem. V ocenah, napisanih za Beograd, pa je mogoče opaziti tudi kritiko zvezne politike.