stjane sodobna kriza? Najprej se moramo kot kristjani vprašati, zakaj je naša družba zabredla v tako krizo, katere znaki so bili vidni že pred leti. Vedno več družin je namreč postajalo revnih. Vse se je začelo v Združenih državah Amerike, v finančnih krogih. Nadaljevalo pa se je z višanjem cen stanovanj, dolgovi itd. Evropejci bi verjetno drugače reagirali, ker imajo drugačen odnos do denarja. Kriza bi se morda zaustavila. Ne smemo pa govoriti le o finančni krizi, ampak tudi o moralni. Cerkev je vedno kazala pot do pravice, do usmiljenja. Tudi v ekonomskem svetu se stvari vrtijo pravilno in za vse primerno, če so na delovnih in vodilnih mestih pravični ljudje. Tega ne smemo pozabiti. Kot sem prej povedal, je vzrok krize tudi v tem, da smo se naučili živeti “preveč bogato”. Kristjani morajo biti pazljivi, ker se lahko v taki družbi dogaja marsikaj nezaželenega: iskanje grešnega kozla, demokracija lahko zaide v nevarnost itd. Ne pozabimo, da je nacizem prišel na oblast takoj po veliki finačni krizi iz leta 1929. Zato moramo kot kristjani pomagati in spodbujati ljudi k odgovornosti. Posebno tisti, ki se ga kriza ni dotaknila, mora nekaj storiti za bližnjega, ki je v stiski. Kot primer lahko povem, da so letos, na veliki četrtek, v marsikaterem dekanatu župniki dodelili skladu za podporo ubogim plačo enega meseca. Odgovor Cerkve in karitas na krizo je bil tale: najprej smo odgovorni na vzgojni ravni. Potrebna sta globoko razmišljanje in debata, da spoznamo vzroke. Z raznimi pobudami smo hoteli razčistiti vprašanje o delu kot vrednoti. Človek ne dela le zaradi denarja, zraven mora biti še kaj več. Nazadnje smo hoteli čim bolj konkretno priskočiti na pomoč ljudem v stiski, npr. s posojilom “Speranza”, ki je namenjeno vsem družinam s tremi otroki. Vendar skoraj v vsakem mestu so nastale nove pobude v obliki minikredita. Kaj pa na evropski ravni? Tudi v drugih državah Evrope se vrstijo podobne pobude. V Bruslju je urad, ki povezuje veliko mrežo 48 karitas po vsej Evropi. Organizacije karitas si prizadevajo razvijati kulturo odprtega dialoga, partnerskega sodelovanja, medsebojnega spoštovanja, podpore, dopolnjevanja in solidarnosti v svoji mreži tako med organizacijami kot tudi med sodelavci - prostovoljci in zaposlenimi. Seveda nekatere organizacije so bolj aktivne, druge manj; španska in nemška karitas sta trenutno najbolj aktivni in se tudi pozitivno zavzemata in spodbujata državne urade v prid revnim. To je nekaj nujnega, kajti sama karitas ne more biti kos “morju” revščine, ki se dan za dnem širi. Žal se razlika med revnimi in bogatimi veča. Pred kratkim sem bil v Ukrajini, kjer je precej aktivna “nova gripa”. Opazil sem, da nimajo dovolj zdravil po lekarnah, tudi maske in drugi higienski predmeti primanjkujejo. Zelo velika razlika je med državami, ki imajo evro valuto, in tistimi, ki je nimajo, saj le-te so tako rekoč brez zaščite in preživljajo še hujšo krizo. Zahvaljujem se vam za pogovor. Karlo Nanut