»Moji glasbeni začetki so bili načrtovani. Mama je bila pianistka in me je želela navdušiti za glasbo. Peljala me je k svoji sošolki, gospe Vogelnikovi, in pri njej sem se že kot fantek učil klavir. Neverjetno sem napredoval in obetal se je skoraj čudežen otrok, potem pa sem dobil drugo učiteljico. Ta me je celo tepla po rokah, zato sem odnehal, ko sem imel kakih šest ali sedem let. Niso me mogli več pripraviti k igranju,« se zgodnjega srečanja z glasbo spominja Urban Koder. Z njo se je spet srečal šele med vojno. Brat njegovega sošolca je pisal priredbe za orkester Veseli berači, ki so ga ustanovili študentje. Več fantov je med vojno odšlo v partizane, zato so preostali člani orkestra Kodra prosili, naj se jim pridruži. Tako se je začel učiti trobente in igral pri njih, leta 1945 pa je že prišel v znani Plesni orkester Bojana Adamiča.