»O tem pa ne moreš ti odločiti,« je osupljivo samozavestno, kakor se je zdelo Jeremiju, pribil Hasko. »Razen če nisi bila ti tista, ki je razumela otročičkove klice na pomoč, ko je še ležal v jajcu?« Kriska je poparjeno odvrnila pogled. »Ne,« je morala priznati. »Pa klicev na pomoč drugih štirih otročičkov, ki sva jih imela prej, tudi nisi razumela,« ni odnehal Hasko. »Kar pomeni, da si Jeremija Zlat utemeljeno zasluži, da se mu zahvališ in ga prosiš, naj gre za botra.« Kriska je od ogorčenja široko odprla kljun. »Hočeš, naj ga jaz, Kriska, prosim?« »Natančno tako, res je!« je pribil Hasko. »Prosim!« se je oglasila tudi hčerkica. Kriska je razprla krila, povesila kljun, zavila z očmi, potem pa prisiljeno prijazno spregovorila: »Bi nam hotel iti za botra, človeški mladič … prosim?« »Z največjim veseljem,« je odgovoril Jeremija. »Vendar se moram čim prej vrniti v Svet brez mož in osvoboditi svoji prijateljici!« Zadnje besede je posebno poudaril. Toda Kriska se je samo zavzeto gladila po perju na prsih in se delala, kakor da ne ve, čemu je to omenil. »Potem pa se moramo posvetiti iskanju zlate palete,« je povzel Jeremija. »Kar pomeni, da vajinemu otročičku gotovo ne bi bil dober boter.« 175