»No, enkrat sem nekega lovca res prestrašila,« se je zarežala medvedka na ves glas. »Ampak ne zato, ker bi ga sovražila, temveč zato, ker je bil siten kot podrepna muha. To je bilo že zdavnaj, v času, ko sem imela prva dva mladička. Kar naprej me je zalezoval in dvakrat poslal proti meni tudi tisti zoprni ogenj iz cevi. Na srečo me ni dohitel. Potem se je nekega dne prav tisti človek z ognjeno cevjo na rami znašel v mojem brlogu. Kot veš, vso zimo preživimo in večinoma tudi predremljemo v brlogu. Jaz ga imam tamle spodaj v kraški jami. Moram povedati, da vanj nanosim vsako leto toliko svežih vej in listja, da nam je res udobno. Tiste zime sem vstala in šla od doma, da bi si poiskala kaj za pod zob. Kakšne črve ali kaj takega. Spomladi, dokler gozd ne ozeleni, je za hrano bolj slabo. Ko sem se vrnila, sem v svojem stanovanju našla človeka, ki me je ves čas zalezoval. In to prav v trenutku, ko je tlačil v vrečo mojega najmlajšega medvedka. Tako sem bila jezna, da sem skočila naravnost vanj in mu iztrgala vrečo iz rok. On pa se je samo obrnil in me hotel ubiti s tistim svojim velikim ognjenim pihalnikom. O, tako se pa ne bomo pogovarjali! sem si rekla in ga podrla na tla. Nekaj časa sva se metala, potem pa se mi je človek med nogami izmuznil in ušel. Bila sem tako razjarjena, da sem se brez pomisleka pognala za njim. Podila sem ga toliko časa, da je prisopihal prav do reke. Pa še tam se nisem ohladila. Lovec je skočil v čoln in začel na vso moč veslati na drugo stran. Jaz pa za njim. Šele ko me je z veslom udaril po butici, sem odnehala. Ja, brunda, brunda tako ti povem, vse ima svoje meje!«