Enega svojih najbolj razvnetih vrhuncev pa so polemike okrog "vprašanja tatzelwurm" (ki so, žal, pogosto zdrknile na raven psovanja, medsebojnega poniževanja in poskuse popolne diskreditacije oseb, ki so bile v ta nesrečni in nikomur koristni prepir vpletene), dosegle leta devetnajstoštiriintridesetega, ko je švicarski umetniški fotograf Balkin zatrdil, da je povsem naključno to skrivnostno žival celo posnel s svojo kamero. Lagodno se je klatil po okolici Meirengena v nakani, da ovekoveči nekaj prekrasnih pejsažev, ki se tod razkošno razpirajo skoraj ob vsakem novem koraku. Nenadoma pa je zapazil neko nagnito deblo, ki je s tisto čudno nostalgijo odmrlih dreves, od vseh pozabljeno, poležavalo med skalami. Oho, poglej no, se je zadovoljno namuznil, tole bi bilo pa nekaj za moj objektivček, a ni vrag, da je prav v trenutku, ko je kliknil sprožilec, prej mrtvo deblo skočilo pokonci ter se nemudoma spremenilo v velikega kuščarja, ki jo je jadrno pocvirnal v zmedo okoliških razpok in škrapelj. Tudi fotograf Balkin se je pognal v beg, vendar je kasneje, ko je v varnosti svojega laboratorija skrbneje kot običajno razvil film, na svoje veliko začudenje opazil, da je v na svetlobo občutljivi premaz filma ujel podobo popolnoma neznane živali. Na tem dokazu, če ga ob vsej zdravi skepsi sploh lahko tako imenujemo, je popolnoma jasno razvidna vsaj glava nekakšne velike "ribe", ki z izredno hudobnim in mrzlovoljnim izrazom na obrazu brzi prek skalovja v idilični alpski krajini. Vendar vsi vemo, da ribe nikakor nimajo v navadi, da bi se bavile z alpinizmom.