Gozd Bialowieza je zadnje večje območje pragozda, ki je včasih pokrival večino nižinske Evrope in preživel celih osem tisoč let. V njem samo na poljski strani živi več kot tristo živalskih vrst, denimo divji evropski bizon, divje svinje, volkovi, risi, bobri, vidre in nešteto vrst ptic, rastlin in žuželk. Osrednji del gozda, ki obsega 4700 hektarjev, je Unesco leta 1979 razglasil za svetovno dediščino. Okoli tega jedra leži še deset tisoč hektarjev gozda v okviru narodnega parka, še dodatnih 50 tisoč hektarjev pa je namenjenih drvarjenju. Težava je v tem, da so zaplate pragozda raztresene po vsem tem velikem območju, ne samo v osrednjem delu, ki je zaščiten. Okoljevarstveniki so hoteli zaščititi ves gozd, a je letošnjega maja stopil v veljavo nov načrt za upravljanje Bielowieze, ki je razveljavil sto let staro prepoved sekanja dreves. Od takrat so gozdarji podrli vrsto dreves, najstarejše je bilo verjetno staro okoli 130 let. Vsa drevesa so napadli lubadarji. Okoljevarstveniki trdijo, da je to naraven proces, življenjsko pomemben za ohranitev gozda, saj gnitje odmrlega drevesa omogoča, da poženejo novi poganjki. Poleg tega lubadarji napadajo samo iglavce. Uničenje je še najbolj očitno v delu gozda, namenjenem drvarjenju. Okoljevarstveniki domnevajo, da se podobne stvari dogajajo tudi znotraj narodnega parka. Škoda je, da se je minister za okolje strinjal z novim načrtom za upravljanje gozda, ki bo pomenil najvišjo stopnjo izkoriščanja v zadnjih petdesetih letih, je nezadovoljen Jerzy Poipel, direktor narodnega parka, in dodaja: Čutim veliko žalost. Gozdarski lobi je tako močan, da lahko prepriča vlado, da sprejme tak načrt. Minister se z mano ni posvetoval.