Medonosna čebela je stara kakih 15 milijonov let. Nastala je pred človekom in je bistvenega pomena tudi zanj, saj nabira med, v katerem so vse snovi, ki jih potrebuje človeško telo – sladkorji, vitamini, minerali, tudi antibiotiki. »Med je zdravilo. Prinese in uredi ga lahko le čebela. Danes poznamo skoraj vse njegove sestavine, čisto vseh pa vendarle ne, zato človek še ni naredil umetnega medu,« poudarja primarij dr. Peter Kapš, internist v novomeški bolnišnici in s petimi panji v prostem času tudi sam čebelar. Še bolj kot zaradi nabiranja medu so čebele pomembne kot opraševalke. »Brez čebel in drugih opraševalcev v naravi bi se ekosistem dobesedno sesul. Ne smemo pozabiti, da je na zemeljski obli kar 80 odstotkov žužkocvetk, katerih obstoj je odvisen od opraševalcev v naravi. Tudi pridelava hrane je v tesni povezavi z opraševalci, predvsem s čebelami,« je prepričan dr. Stanko Kapun, čebelar in vodja kmetijske svetovalne službe v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota. In dodal: »Človek se ima še lepo, čebele pa bijejo plat zvona. Naredimo vse, da jih ohranimo.« Med čebelarji prevladujejo »sobotarji«V Sloveniji je registriranih približno osem tisoč čebelarjev, ki imajo kakih 160.000 čebeljih družin, a zgolj kranjske sivke (Apis mellifera carnica), ki je v Sloveniji zaščitena kot avtohtona rasa in ki je pri nas tudi edina dovoljena. Ker danosti za medenje niso pretirano ugodne, le peščica čebelarjev živi od čebelarstva. Svoje k temu prispeva tudi globalizacija, ki je k nam pripeljala ceneni kitajski, brazilski in še kakšen med. In če upoštevamo, da pri nas pridelamo povprečno trideset kilogramov medu na panj, in če te kilograme pretvorimo v evre (kilogram medu stane okoli 1,6 evra), matematika kaže, da s tem ni mogoče pokriti vseh stroškov čebelarjenja po panju. Tudi zato je povprečna starost slovenskega čebelarja 67 let in tudi zato se jih večina s to dejavnostjo ukvarja le ljubiteljsko. Danilo Bedek iz Moščancev v Prekmurju, ki je z 270 čebeljimi družinami in šestimi do desetimi tonami pridelanega medu na leto eden redkih profesionalnih čebelarjev, svoje ljubiteljske kolege imenuje sobotarji. Pravi, da zato, ker se čebelam bolj ali manj posvečajo le ob koncu tedna, ko s pipo v rokah posedajo pri njih. »Za zdaj imamo še srečo, da se povsod po Sloveniji kdo ukvarja s čebelarjenjem. Mislim pa, da bo to zimo veliko ljudi prenehalo. Ker ena čebelja družina stane od 80 ali 100 evrov, bodo izgubili voljo, če bodo kar naprej kupovali nove, jih zaradi pomanjkanja hrane v naravi umetno hranili, na koncu pa jim bodo zaradi uporabe kemije v kmetijstvu še pomrle,« je črnogled Bedek, ki je to pomlad med pašo v Pesnici pri Mariboru prvi ostal brez polovice svojih pašnih čebel, saj naj bi jih pomoril pesticid, s katerim razkužijo seme koruze, da rastline ne napade koruzni hrošč. »Dokler nas bo še nekaj zanesenjakov, bodo tudi čebele. A bomo vse bolj bežali v gozd, saj so na cvetju v sadovnjakih in poljih strupi. Mnogi čebelarji so svoje čebele že spravili na noge oziroma na kolesa. Če jih odpelješ na pašo stran od kemije, imaš mir. Vsi kmetje dobijo odškodnino za izgubo pridelka ali živali, če nam odmrejo čebele, pa ne dobimo nič, zato nam ne preostane drugega, kot da jih naložimo in 'kidaj na lijevo', torej s čebelami v gozd. Toda čebela ni namenjena paši v gozdu, temveč opraševanju,« poudarja Bedek. Varojo zatira vsak po svojeLetošnji množični pomori čebel so izzvali pravi plaz medsebojnih obtoževanj, kdo je kriv zanje. Čebelarji so s prstom pokazali na kmete in njihovo nevestno škropljenje, kmetje na proizvajalce fitofarmacevtskih sredstev, veterinarska in kmetijska stroka pa sta ugotovili, da v tej zgodbi niso brezmadežni niti čebelarji. Nekateri največjo nadlogo slovenskih čebelnjakov – bolezen varozo, katere povzročitelj je pršica varoja – zdravijo po svoje, s pripravki, pretihotapljenimi iz Srbije, Madžarske, Italije, Hrvaške. Posamezniki jo zdravijo celo v času, ko zaradi medu v panjih na zdravljenje s kemijo še pomisliti ne bi smeli. »Varoze ne moremo šteti med krivce za pomore čebel, lahko pa govorimo o odmiranju čebel zaradi nje. Toda nepravilna uporaba zdravil pri čebelah lahko privede tudi do njihovega pomora,« pojasnjuje Alenka Jurić, ena od osmih veterinark na Nacionalnem veterinarskem inštitutu v Ljubljani, ki je specializirana za zdravstveno varstvo čebel, deluje pa na območju Celja.»Za zadnje pomore čebel so v veliki meri krivi kmetje. Sredi dneva, v soncu in vetru, namreč možakar škropi sto metrov od panja. Čebela diha s kožo, in ko leti nad zastrupljenim območjem, se ji strupi v zraku zarijejo v kožo. Ne more dihati in pade dol. Čebele, ki ji sicer uspe preleteti okuženo območje, pa stražarke ne spustijo v panj, saj smrdi oziroma nima vonja po svoji matici. Matica, ki je v vsakem panju z do 80.000 čebelami ena sama in ki velja za mater vseh čebel in trotov, namreč vsako svojo čebelo z dotikom nadišavi s feromonom, da diši po njej. Tudi zato se človeški prsti ne smejo dotakniti matice, da ne bi smrdela po človeku,« življenje v panju opisuje Ivan Atelšek, ki je začel čebelariti zaradi škrtega soseda. »V 50. letih prejšnjega stoletja je bilo, ko je vladala huda lakota. Potem ko so med stisnili v kozarce, smo otroci dobili vosek in ga čikali. A nam ga je sosed vselej dal le košček in bašta, zato sem si rekel: Ko bom velik, bom tudi jaz čebelar!« se spominja Atelšek, ki v svoji Čebelarski družini Sežana uspešno skrbi tudi za podmladek med čebelarji in je eden najzaslužnejših, da je kraški med danes zaščiten kot izdelek z geografskim poreklom. To med drugim pomeni, da so kraški čebelarji s čebeljo pašo omejeni le na Kras. V naravi se dogaja nekaj groznega Zaradi pomorov čebel je zaskrbljen tudi biolog dr. Janko Božič, na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani strokovnjak za čebele in tudi sam čebelar. »Ti pomori so po svoje ekološka katastrofa, saj so čebele opozorilo, da se zaradi rabe pesticidov v naravi dogaja nekaj groznega. Čebele umirajo tudi zaradi uporabe vse bolj sofisticiranih pesticidov, ki so bili izvorno mišljeni kot idealno zaščitno sredstvo proti insektom, zlasti neonikotinoidi, ki so bili glavni povzročitelj zadnjih pomorov na območju Domžal. Narejeni so tako, da lahko počakajo v rastlini, ko jo žuželka začne jesti, pa se ne more več razvijati in odmre. To pomeni, da mora biti strup zelo učinkovit v izjemno majhnih koncentracijah in zelo dolgo živ. Je tudi biološko in kemično slabo razgradljiv. Neoniktinoidi so že v zemlji v letošnjih posevkih, zato je treba najti rešitev za čebelarje, kako se bodo izognili njiv s koruzo in oljno ogrščico. Ko bo koruza cvetela, bo nevarna za čebele, in če čebelar nima v bližini gozda, cvetočih travnikov ali močvirij, kjer lahko čebele nabirajo medičino in cvetni prah, bo poleti težko čebelaril,« svari dr. Božič. Kritičen je tudi do sredstev za zatiranje koruznega hrošča, ki so jih v tujini sicer testirali, vendar v povsem drugačnem okolju in času, kot se uporabljajo pri nas, zato Božič meni, da bi morali ta sredstva testirati tudi doma. V zadnjih pomorih je šlo po njegovem za splet okoliščin, na katerega ni nihče računal, tudi ne na sredstva, ki jih uporabljajo čebelarji za zatiranje varoje in zaradi katerih so lahko čebele še bolj občutljive. »Ne moremo pa govoriti, da so umrle zaradi teh zdravil. Čebele je treba zdraviti tudi s kemijo, saj čebelarji nimajo druge izbire, kmetje pa jo imajo. Če bi upoštevali kolobar, koruze ne bi napadel hrošč in ga ne bi bilo treba zatirati z neonikotinoidi, zato je te razmere težko enačiti. Najti pa moramo skupno rešitev, kajti če hočemo pridelovati sadje in nekatera semena, brez čebel ne bo šlo,« ocenjuje Božič. Da je varoja ena najhujših nadlog slovenskega čebelarstva, meni tudi Stanko Kapun. Za njeno zatiranje so v Sloveniji registrirana in torej edina dovoljena tri sredstva, vendar čebelarji trdijo, da so predraga in še neučinkovita povrhu. Od veterinarjev zahtevajo, da v Slovenijo pripeljejo tudi sredstva, ki so registrirana v drugih državah, in da jim dajo natančna navodila, kdaj in kako naj jih uporabijo vsi hkrati. »Dokler je bil na voljo amitraz, smo varojo še nekako obvladovali, danes pa smo prisiljeni uporabljati organske kisline, ki niso dovolj učinkovite. To bi bile le v kombinaciji z amitrazom,« meni Kapun. S tem, da bi moralo biti za zatiranje varoje na voljo več različnih sredstev, se strinja tudi Božič, a hkrati opozarja, da se čebelarjem maščuje tudi to, ker niso dovolj dosledni pri spremljanju učinkov nekega zdravila. To, da bi varojo začelo zatirati vseh osem tisoč čebelarjev hkrati in z istim sredstvom, pa se mu zdi težko izvedljivo. »Če bi čebelarji dobili zdravilo zastonj, bi še nekako šlo, če ga bodo morali kupiti sami, pa si bodo pomagali s cenejšimi različicami. Za marsikoga je namreč preveč, če zdravilo za en panj stane evro ali dva, sploh v letini, kakršna je letošnja, ko ni skoraj nič medu,« opozarja Božič še na drugo plat medalje.edonosna čebela je stara kakih 15 milijonov let. Nastala je pred človekom in je bistvenega pomena tudi zanj, saj nabira med, v katerem so vse snovi, ki jih potrebuje človeško telo – sladkorji, vitamini, minerali, tudi antibiotiki. »Med je zdravilo. Prinese in uredi ga lahko le čebela. Danes poznamo skoraj vse njegove sestavine, čisto vseh pa vendarle ne, zato človek še ni naredil umetnega medu,« poudarja primarij dr. Peter Kapš, internist v novomeški bolnišnici in s petimi panji v prostem času tudi sam čebelar.