Predstava Tobelije je bila nekoliko okrnjena podoba originalne postavitve, ki je opisana v gledališkem listu: na odru je v živo izvajan le del uporabljene glasbe, manjše je število sodelujočih, drugačna pa je tudi zasedba. Kljub temu je pred nami v bistvenih potezah zaživela delno folklorna, delno »umetna« slika zanimivega pojava iz črnogorske (in albanske) družinske tradicije, namreč ženskega prevzema moške vloge. Zelo informativni so bili filmski vložki, ki so v slogu starih filmskih obzornikov (in z uporabo dokumentarnega materiala; sodelujoči filmski režiser je bil Momir Matović) predstavili nekaj takih »tobelij«: pomoščenih žensk, v moški drži, s skorajda obvezno cigareto med prsti, velikokrat s spremenjenim imenom ipd. Odmik od tradicije oz. upor proti njej je tema plesne uprizoritve režiserja Slobodana Milatovića in koreografinje Tamare Vujošević. Na presečišču tradicije (folklore) in sodobne želje po osvoboditvi se je dogajala preprosta plesna drama z lahko berljivimi znaki, zgrajena kot gledališko zanesljiva in ritmično usklajena menjava folklornih in sodobnih plesno-gibalnih elementov (v glavni plesalski vlogi je nastopila Isidora Stanišić). Njena invencija se je na tej ravnini ustavila in le redkokdaj je linearno plesno dogajanje zaostrila v dramatično globino, tako da bi to predstavo le težko imenovali koreodrama. Pomembnejši od plesne se zdita etnografska in informativna vrednost: prinaša nam vznemirljivo sporočilo o tradiciji, hkrati pa tudi neposredno informacijo o trenutnem dogajanju v sodobnem črnogorskem gledališču.