Med Singapurjem in Malezijo je čutiti nekakšno tekmovanje. Skoraj vso politično elito Malezije zavzemajo Malajci (pomeni domorodci), Kitajci in Indijci pa se imenujejo Malezijci. Biti Malajec pomeni biti musliman in ti so si neprestano v laseh s sosednjim Singapurjem. Malezija je videti še vedno užaljena, ker se je Singapur leta 1965 odcepil od nove Malajske federacije, ustanovljene nekaj let po drugi svetovni vojni, in postal neodvisna republika. Kmalu zatem se je začel gospodarsko hitro razvijati, cveteti in rasti kot gobe po dežju. Tako je hitro gospodarsko in intelektualno presegel Malezijo. Lee Kuan Yew, oče singapurske zgodbe o uspehu, ki je zdaj v zasluženem pokoju, včasih še vedno pove kakšno zbadljivko, ki seveda takoj najde odmev v tisku. Ravno pred dvema mesecema je rekel: »Če bo Malezija do leta 2025 dosegla standard Singapurja, se bo mogoče dalo pogovarjati o ponovni priključitvi.« Vsakdo pa dobro ve, da je to nemogoče. Tako so užaljeni ministri denimo hoteli uveljaviti prepoved prodaje obalne mivke v Singapur. Ta uvaža ogromno mivke, ker širi svoje obale, pridobiva zemljo in tako tudi prostorsko raste. Posebno v večernih urah se vidi ladje, polne mivke, ki plujejo k majhnemu, neposeljenemu in temu namenjenemu otočku. Pridobili so si že veliko zemlje in eno od naselij na južni obali se imenuje Zemeljski zaliv, saj je tam pred nekaj leti še šumelo morje. Zdaj tam stojijo stolpnice v sklopu stanovanjske četrti.