V južnih Pindih je najlepši kanjon reke Krikellopotamos. Reka je na svoji poti odmaknjeni od civilizacije izglodala dvajset kilometrov dolg kanjon, ki preseka različno stare zemeljske plasti. Marsikateri naravoslovec bi se morda vpisal v šolo kajaka, če bi vedel kakšen geološki paradiž se skriva v tem kanjonu. Tankoplastni apnenec, ki je nekoč davno ležal kot plošča raven pod gladino plitkega morja, se je pod silami tektonskih premikov zvil v potice, ki so danes z reko prerezane naložene vzdolž struge. Spet druge dele kanjona sestavljajo debelejši, bolj togi apnenčasti skladi iz starejših zemeljskih obdobij. Nakopičeni eden na drugega se navpično dvigajo tudi do sto metrov nad gladino reke. Sledi "Mavrična avenija" kjer iz kraških izvirov čez ozelenelo steno korit v reko lijejo drobceni slapovi. Razpršene vodne kapljice ujamejo kajakaša v ploho kot spomladanski dež in če imamo srečo z soncem, se nam svet tu resnično obarva mavrično. Potovanja po tej reki pa še ni konec. Za rečnim ovinkom, kjer se kanjon nekoliko razširi, nas preseneti dobrih sto metrov visok slap, ki z zamolklim bučanjem pada na prod nedaleč od struge. Reka svojo pot naposled ureže skozi najgloblja in najožja korita, za njimi se bregovi postopoma spoložijo in posamezni tropi drobnice že spet oznanjajo bližino civilizacije.