Ko ponoči na nebu sveti polna luna, želvja samica počasi povleče svoje okorno telo na kopno in nerodno spleza po obali navzgor. Z zadnjimi nogami v mivko trudoma skoplje luknjo, vanjo odloži jajca in jih zasuje. Zjutraj na njeno kratkotrajno vez s kopnim kaže le sled v pesku, in še to bo kmalu zabrisala plima. Tako kot morske kače, krokodili in legvani pripadajo želve dvema popolnoma različnima svetovoma, ki mejita drug na drugega. Nekatere živali so tvegale življenje na tej meji. Preživele so zahvaljujoč krutim, toda odločilnim zakonom narave, ki vodijo evolucijo. Ta je naklonjena bitjem, sposobnim prilagajanja. Prav zato lahko pingvini živijo v dveh življenjskih okoljih. Nenavadne ptice, odete v elegantne frake, so že davno zamenjale zrak za vodo. S perutmi ne morejo več leteti. Ko pa se podajo na lov, drsijo skozi morje hitreje od marsikatere ribe. Zgodbe številnih kopenskih sesalcev so zelo podobne. Poglejmo samo tjulnje, morske leve in mrože. Vsi se v vodi igrajo, parijo, jedo in lovijo. Redko se vrnejo na kopno, in še to le za kratek čas. Skoraj vse morske ptice obvladujejo tri različna okolja, morje, kopno in zrak. Albatrosi lahko tisoče kilometrov jadrajo na zračnih tokovih tik nad morsko gladino. Le kadar potrebujejo hrano, se potopijo, da ujamejo ribo. Strmoglavci in burnice raje opazujejo morsko gladino z višine. Kadar tune, delfini ali morski psi lovijo, priženejo jato manjših rib na gladino, da se morje zapeni. Takrat se ptice kot puščice spustijo navzdol skozi zrak in v vodo, kjer je njihov plen. Kratek potop in že so zunaj. Z ribo v kljunu otresejo peruti in se vrnejo na kopno, kjer hranijo mladiče ali spijo.