Večina opazovalcev sicer dvomi, da bi eno samo neuspešno vrhunsko srečanje pokopalo desetletja evropskih združevalnih naporov, ki jih je četrtega januarja letos kronal evro, in napovedujejo vrsto kompromisov, ki bodo na pol zadovoljili in na pol razočarali vse. Zagotovo pa drži, da bi nesposobnost uveljavitve Agende 2000, reformnega programa, ki ga tako odločno zahteva Nemčija, hudo prizadela politični in gospodarski status quo v tej vodilni evropski veliki sili. Krvavi proračun, ki so ga v zgodnjem obdobju evropskih integracij oblikovali tudi na krivdi iz druge svetovne vojne, Nemčija pokriva v neto izmerku kar šestdeset odstotkov, razmerja gospodarske moči držav članic pa so marsikje že zdavnaj drugačna od plačilnih odnosov. Nemci so bili tiho, dokler jih je vodil proevropsko usmerjeni in zgodovinskega bremena zavedajoči se starosta Helmut Kohl. Novo generacijo nemških politikov, ki zdaj vlada v Bonnu in Berlinu, pa bolj zanima sodobnost in predvsem velikodušne predvolilne obljube o zmanjšanju nezaposlenosti. Finančni rezi v nemško družbo, ki bi gospodarstvo rešili najdražje delovne sile na svetu in vsaj deloma razgradili veličastno socialno državo, bi prizadeli prav volilce socialdemokratov in zelenih. Bruseljski proračun, ki je že na prvi pogled krivičen do Nemcev in še nekaterih drugih držav, je za kanclerja Schroederja lažja tarča. Politik, ki ga je do prevzema vlade Evropa zanimala samo kot predvolilno geslo, je zato reformo Unijinega financiranja in odločanja predstavil kot svoj osrednji politični program, kot predsedujoči EU v prvi polovici letošnjega leta pa skuša z vsemi silami poskrbeti, da se mu bo tudi posrečilo. Za kandidatke za Evropsko unijo, med katere sodi tudi Slovenija, nova nemška reformna odločenost sama po sebi nikakor ni slabo znamenje. Spremembe financiranja bruseljske blagajne bi prinesle tudi korenite reforme kmetijstva in načina odločanja, to dvoje pa je predpogoj za sprejemanje novih članic. Dokler gre polovica Unijinega proračuna za kmetijska nadomestila, ne bo bruseljskega praga videla nobena srednjeevropska država, in tudi soglasno odločanje o najpomembnejših vprašanjih je dediščina iz časov, ko je bilo mogoče članice organizacije skorajda prešteti na prste ene roke. Danes daje takšen način odločanja vsaki članici možnost ohromitve vse organizacije, zato petnajsterica pred uvedbo večinskega odločanja zanesljivo ne bo vabila novih kandidatk za zakonodajalske zaplete.