Na smetišču v Mozlju je nabiral vse, kar je našel, da bi preživel, pravi. Izkupiček je bil boren, v tem času mu je uspelo prodati le en stroj za tisoč tolarjev, nekaj malega je popravil, se spomni. To je vse. »Ne, že nekaj časa me ne vleče v gostilne, cigarete zelo pogrešam. Človek se v mukah, a v radosti bližnjih rodi, ob smrti ta svet zapusti z žalostjo ljubečih, vmes pa si življenje izbira sam. Tudi jaz sem ga. Druge poti ni,« si odločno pritrdi.