Lepa Romka, na temnem razbrazdanem obrazu z morebiti še indijskimi potezami in v pisani opravi, prehiti hčer z odgovorom in ji ne dovoli povedati niti tega, da je speče dete v poletnem oblačilu, izpod katerega silijo plenice, njeno in da ima še eno v bolnišnici. In medtem ko mladenka z ogljeno črnimi lasmi niti ne odpre ust, ampak le tuintam pogleduje proti gostom, s katerih očmi se boji srečati, mati odločno pritrdi, da živi drobna hči pri njej in je omožena, da pa moških trenutno ni doma. Mati z dolgimi ravnimi in nekoliko grahastimi lasmi, ki ji padajo ob vratu, še potarna, da so jim pred kratkim vzeli vodo, da nimajo elektrike, da gledajo televizijo le takrat, ko moški vključijo akumulatorje, da ženske perejo na roke, da so in niso zdravi, da tudi njej starost kvari zdravje, vendar jo, če je treba, že kdo, otroci, ki sicer živijo svoje življenje, ali kdo drug, zapelje k zdravniku ali ji pripelje zdravila. Z avtomobili, kot je tudi videti, ni težav. Pred njeno barako iz iveric, v okolici katere se med čevlji brez parov, lonci in ničvredno plastiko, nametano vsevprek in visečo z vej, sprehajajo kokoši, stoji clio, pred sosednjo golf, pred tisto, kjer stanuje hči Jana, pa vectra - in to v času, ko večine gospodarjev ni doma.