Če smo proti Beli krajini pogrešali več izrazitih priložnosti za zadetek, kar ob postavljeni gostujoči formaciji, ki je bila močno defenzivno nastrojena, niti ni tako presenetljivo, je bilo proti Celjanom povsem drugače. Publikum je, kot je bilo pričakovati, prišel igrat nogomet, bil na trenutke bolj, na trenutke manj uspešen, predvsem pa ni zavzel dekadentnega stališča kot nekateri pred njimi. Zato je bilo priložnosti za dosego gola kar nekaj oziroma v primerjavi s prvo tekmo jeseni le za odtenek manj. Takrat je v celjski mreži končalo pet žog, tokrat le dve, ampak strokovni štab rumeno-modrih lahko veseli zlasti ugotovitev, da si ekipa pripravlja priložnosti. To pa je osnova za nadgradnjo, to je doseganje zadetkov, in ne gre pozabiti, da tu nista le Ljubijankič in Nikezić, temveč tudi Dvorančič in Lo Duca, če omenimo le klasične »špic« igralce. Sicer pa je profesor ob odsotnosti Jeseničnika in De Souze kar pošteno premešal karte, Djuranovič in Juninho sta začela na klopi, kjer je prvi tudi ostal, boka sta bila domena Klineta in Zeljkoviča. Vsekakor je formacija delovala bolj udarno, čeprav je zavoljo neprimerljivosti tekmecev težko vleči pametne vzporednice. Vsekakor pa so zadeve delovale in tudi privedle do zaslužene zmage ob koncu. »Zmaga je zaslužena,« je odločno pritrdil Marko Lunder, ki je z opravljenim delom ne le na sredini igrišča dobesedno »jedel« nasprotnike in bil sokreator zmagovitega zadetka. »Praktično smo imeli do 70. minute pobudo in šele ob koncu, ko smo se pomaknili preveč nazaj, so do svoje igre prišli tudi gostje. Ni bilo strahu, da bi se zadeva lahko razvila v negativno smer, čeprav je bilo videti, da so vse moči usmerili v napad in so praktično igrali s petimi napadalci. Zato je bila potrebna visoka mera zbranosti. Tekma je bila v mejah korektnega, sodnik je pustil precej igre, kar je vse skupaj delalo bolj tekoče. Mislim, da je bila lepa tudi za gledanje in da gledalcem ni bilo žal, da so prišli.«