Ker obvlada nemščino, si je takoj našla zaposlitev in s tem izgubila pravico do socialne pomoči. Marca 1993 so najeli stanovanje. Vendar je imela Ana v službi zaradi "začasnega" (Duldung) vizuma za bivanje kup težav. "Zaradi tega vizuma nisem mogla napredovati v službi, saj sem ga morala kar naprej podaljševati. Zaradi začasnega zatočišča tudi nismo imeli pravice do otroških dodatkov. In naenkrat si nismo mogli več privoščiti stanovanja. Potem so me zaradi začasnega statusa še odpustili. Bila sem jezna in ponižana, hotela sem delati, pa mi niso dovolili." Postalo je jasno, da v Nemčiji, ki je bosanske begunce pospešeno vračala domov, ne morejo ostati. Težko se je bilo odločiti, kam naj gredo. Ko so pri frankfurtski organizaciji Rafales Werk izvedeli, da ZDA sprejemajo begunce, je odločitev padla. Avgusta 1997 je družina Ribić odpotovala v Rochester v zvezni državi New York. S seboj so lahko odnesli le vsak po 32 kilogramov prtljage. Še enkrat so torej odšli le z najnujnejšim. In ker sta se otroka šolala, so bili to slovarji.