italijanski notranji politiki je zadnje čase vedno kaj novega. Gre sicer za stalno in že utrujajočo polemiko med večino in opozicijo. Leva sredina s Prodijevo vlado in desna sredina z Berlusconijevo Hišo svoboščin si izmenjujeta obtožbe in vsaka zase zagotavljata lastne zasluge. Uspehe si pridržujeta, neuspehe pa zvračata druga na drugo. Vse to je bilo v zadnjem času opazno v parlamentarnih razpravah, še posebno v senatu, kjer ima leva sredina le majhno in negotovo večino. Najbolj je prišlo vse do izraza v razpravi o reformi pravosodja, kjer je bila vlada pri glasovanju večkrat poražena. Pri tem pa se je marsikdaj pokazala kot rešilna bilka prisotnost dosmrtnih senatorjev. Kdo pa so pravzaprav ti člani senata, ki niso bili izvoljeni? Italijanska republiška ustava je v tem zelo jasna. Poleg 315 izvoljenih članov visoke zbornice je namreč predvideno še določeno število t.i. dosmrtnih senatorjev. To postanejo avtomatično (de jure) vsi nekdanji predsedniki republike. Poleg teh so tisti, ki jih vsakokratni državni poglavar imenuje na to mesto. Gre navadno za ugledne in dolgoletne politike ali pa za zelo zaslužne predstavnike znanstvenega, umetniškega in sploh kulturnega življenja. Med prve sodijo danes bivši še živeči italijanski predsedniki Francesco Cossiga, Oscar Luigi Scalfaro in Carlo Azeglio Ciampi. V drugo skupino spadata dolgoletna demokrščanska predsednika vlade (oz. ministra) Emilio Colombo in Giulio Andreotti. V tretji kategoriji pa je znanstvenica in Nobelova nagrajenka Rita Levi Montalcini, ki je z goriškim fizikom Carlom Rubbio ena od še maloštevilnih italijanskih nobelovcev. Desna opozicija zadnje čase zelo ostro napada prav te dosmrtne senatorje, ki naj bi s svojimi odločilnimi glasovi reševali vlado iz zagate. Pri tem pa demagoško zlorablja to dejstvo in nekako zmanjšuje vlogo dosmrtnih senatorjev, češ da niso bili izvoljeni. Prav v tem pa je posebnost senata in njegova razlika od poslanske zbornice, kjer so vsi poslanci izvoljeni. Vsekakor pa imajo vsi člani senata, tako izvoljeni kot dosmrtni, po ustavi enake pravice in zato tudi politično in juridično ni med njimi nobene razlike. Vse to je odločno podčrtal predsednik senata Franco Marini. V tem smislu je vsaka polemika brezpredmetna in tendenciozna. Parlamentarna demokracija, ki najbolje uresničuje svobodo državljanov, je v Evropi stara že veliko stoletij. Najstarejša je v Angliji, kjer se je začela še v srednjem veku in ji je dala osnovo zgodovinska Magna charta libertatum (Velika listina svoboščin) iz leta 1215. V angleški kraljevini je prišlo to do izraza v dvodomnem parlamentu, ki je še danes vzor vsem parlamentarnim skupščinam. Angleški politični filozofi od Locka do Huma v 17. in 18. stoletju so dali temu teoretske osnove. Sledila je velika francoska politično-družbena filozofija od Rousseauja dalje. Ni naš namen spuščati se v filozofsko obravnavo državnih ustanov in njih delovanja. Dejstvo pa je, da prav te omogočajo svobodo. V tej zvezi pravi Benedetto Croce, da svoboda vzpostavlja socialne in politične pogoje za še trdnejšo svobodo. V današnjem italijanskem političnem življenju se kaže predvsem znani bipolarizem. Dva širša politična tabora si namreč prizadevata s svojimi programi in reformami ohraniti ali pa osvojiti si oblast. Vsakokratne, zlasti politične volitve to tudi pokažejo in uresničijo. Primer nestabilnosti vlade in zatekanje k podpori dosmrtnih senatorjev je zato le zadnji značilnejši aspekt političnih iger v državi. Sicer pa smo že prej zapisali, da je v italijanski parlamentarni praksi to dopustno in zakonito. To je danes politična stvarnost ali Realpolitik.