Bushev unilateralizem, se pravi brezobzirno izkoriščanje dejstva, da je ZDA edina preostala svetovna velesila, je ost naslednje širitve Nata najprej usmeril k baltskim državam. Ko pa je ranjena Amerika začela po svetu preganjati islamistične teroriste, se je tehtnica prevesila v prid kar najširše širitve Nata, ko bi vanj sprejeli pravzaprav vsakogar, ki si to želi. Odločitev o veliki ekspanziji je sicer v protislovju z razvojem odnosov znotraj Nata. Zgolj simbolična uporaba širokosrčno ponujene pomoči ob napadu na Afganistan je bila ameriška klofuta vojaškim zaveznicam, od katere si Nato še ni opomogel. Javna polemika, ki je izbruhnila ob tem, je samo še bolj razkrila, da se vojaškotehnološki prepad med velikim bratom in ostalimi članicami ne le povečuje, marveč je praktično že nepremostljiv. Američani ti so se v času bombardiranja Srbije pritoževali, da demokracija v Natu, odločanje s konsenzom vseh članic, onemogoča kakovostno vodenje vojaških operacij pa so sedaj naklonjeni vključitvi kopice vojaško inferiornih in deloma tudi politično problematičnih držav, kar bo odločanje v Natu samo zavozlalo. Vse kaže, da ima ameriška politika širitve Nata bolj malo opraviti z vojaškimi, veliko pa s političnimi cilji. V času nonšalantnega ignoriranja mednarodnih inštitucij in sporazumov ter zaostrovanja trgovinske vojne z EU je Nato edina mednarodna integracija, v kateri ZDA še igrajo aktivno in vodilno vlogo. To pa zato, ker ga potrebujejo kot instrument svoje politične dominacije v vojni proti terorizmu. Z njegovo pomočjo bodo Američani odrejali, kako se morajo pridne države obnašati do malopridnih in neuspešnih držav. Ustavitev dogovorjene in od našega obrambnega ministrstva že odobrene kupčije ravenskih jeklarjev s Sirijo je bila nazoren primer.