Reformna oziroma lizbonska pogodba je nujna, če sploh želimo nadaljevati širitev Evropske unije in če želimo, da ta odigra kakršnokoli vlogo v svetu. Pomemben vpliv na tej ravni ima lahko zgolj kot celota. Prvi poskus, da se postavi na noge in uveljavi na mednarodnem prizorišču, je bila ustavna pogodba; ta je propadla zaradi spodletelih referendumov v Franciji in na Nizozemskem. Sedanja ji je glede institucij zelo podobna. Uniji omogoča bolj enoten in učinkovit nastop. Predsednik sveta EU ne bo več vsakokratni predsednik predsedujoče države samo za pol leta, izvoljen bo za dve leti in pol ali za pet. Dobivamo nekakšnega zunanjega ministra, ki bo povezal svet in komisijo. Reformna pogodba popravlja pogodbe iz Maastrichta, Amsterdama in Nice, prilagojena je večji skupnosti, več je večinskega odločanja namesto odločanja s konsenzom. Državljanom prinaša večjo varnost, večjo gospodarsko blaginjo. Gospodarski prostor bo še bolj povezan, hkrati pa Unija ne izgublja kulturne raznolikosti, spoštovanja majhnih držav. Sloveniji je še posebno veliko do tega, da ratifikacija pogodbe uspe, kar ni vnaprej zagotovljeno; s tem se namreč odpira tudi evropska perspektiva za države jugovzhodne Evrope in Turčije.