Pri izvajanju suverenosti in jurisdikcije naj bi veljal kriterij "uti possidetis". Dobesedni pomen načela "uti possidetis" je, da kar je nekdo imel v posesti, jurisdikciji, ima to še naprej v posesti. V mednarodnem pravu to načelo pomeni, da bodo nove države postale neodvisne z istimi mejami, kot so jih imele, ko so bile še administrativne enote znotraj ozemlja kolonialne oblasti. V mednarodnem pravu uporaba tega načela pomeni legalizirano posest de facto posestnika. Tako novonastala država, ki v trenutku svojega nastanka izvaja svojo suverenost, suverene pravice in jurisdikcijo na določenem območju, svojo suverenost na istem območju izvaja še naprej, v skladu z mednarodnim pravom. Vendar pa je treba tukaj poudariti, da kar je kdorkoli opravljal na eni ali drugi strani nedoločene meje na dan 25. 6., to je bila Hrvaška, je to izvrševal v imenu SFRJ in ne v svojem lastnem imenu, glede na to, da se je Hrvaška osamosvojila šele 8. 10. 1991. Na prvi pogled bi utegnila imeti pri odločanju arbitrov določen pomen tudi Badinterijeva arbitrarna odločitev, da medrepubliška meja postane meddržavna meja. Badinterijeva odločitev, ki jo tako časti in občuduje slovenska stroka, bi imela veljalo, če bi ob njegovi odločitvi obstali na obeh straneh republiških mej državi. Pa je obstajala samo Slovenija in na drugi strani SFRJ, katere zgolj del je bila še vedno Socialistična republika Hrvaška. Med drugim pa ima Badinterijeva arbitrarna odločitev tudi vsaj dve lepotni napaki.