Ta sporazum, ki bi se moral imenovati sporazum o arbitraži, določa, da bo določitev kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško sprejelo mednarodno arbitražno sodišče. Sporazum določa predmet in način odločanja arbitrov. Predmet odločanja je meja na morju in meja na kopnem. Tribunal lahko odloča o celotni meji, torej upošteva osnovno pravilo, da razsoja na podlagi mednarodnega prava. Hkrati mora tribunal odločiti o stiku slovenskega teritorija z odprtim morjem in o režimu v akvatoriju ter pri tem upoštevati tudi načelo pravičnosti, sorazmernosti in dobrososedskih odnosov. To je vse, kar piše glede tega. Pomeni pa, da mora Slovenija pokazati vsa tista dejstva in argumente, ki ustrezajo zahtevanemu kriteriju mednarodnega prava. Temu kriteriju zanesljivo ne ustrezajo republiške meje, občinske meje, upravna območja, statistični podatki, samoupravni dogovori, policijska nadzorna območja, trgovski običaji in postopki, česar vsega je polna ničvredna bela knjiga Ministrstva za zunanje zadeve iz leta 2006. Prav tako nimajo nobenega pomena in učinka dogovori, ki so bili sklenjeni enostransko v zvezi s točko 5. Po 25. juniju 1991 sploh noben enostranski akt, to velja tudi za dogovore, ki jih je Demosova vlada sklenila ali sama sprejela glede na sosednjo jugoslovansko Republiko Hrvaško. Ker Hrvaška tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava, so tovrstni akti tako ali tako