Ta epizoda odlično ilustrira način delovanja nekdanjega rektorja. Zanj so obstajali samo zavezniki in sovražniki, zato je njegova rektorska era potekala predvsem v znamenju lobiranja brez meja. V medijih, v politiki (njegovo članstvo v SLS je treba tukaj jemati z zadržkom, saj je vedno zasledoval predvsem svoje lastne cilje) in seveda še zlasti pri članicah univerze. S takšnimi in drugačnimi prijemi si je uspel vedno korak pred tekmeci zagotoviti dovolj široko podporo na »lojalnih« fakultetah in v upravnem odboru oziroma na vseh pomembnejših nivojih odločanja, s čimer je postopoma ustvaril dva sovražna tabora, ki sta se po njegovem odhodu v Vatikan oglodala do kosti. Kar je ostalo, je skelet univerze, sesute od afer in notranjih sporov, tako da novega rektorja čaka predvsem dolgotrajno in mučno lepljenje črepinj.