V zvezi z omenjenim prihodom zahodnjaške kuhinje kot simbolom napredka je povezana postopna erozija nekaterih japonskih kulinaričnih in siceršnjih vrednot: v preteklosti so za odličnejše pojedine uporabljali le lakirano leseno posodje, potem pa se je v sedemnajstem stoletju pojavil porcelan. A to še ni bilo nič, večja sprememba je v dvajsetem stoletju pometla z nekdaj uveljavljenim načinom serviranja hrane – včasih so jedcu za vsak niz jedi prinesli samostojno nizko mizico, v prvi polovici prejšnjega stoletja pa so uvedli večjo prenosno mizo, na kateri je bilo dovolj prostora za posodje vseh ljudi za mizo. Je pa bila še zmeraj nizka in si moral ob njej klečati oziroma sedeti s spodvitimi nogami. Naslednji zahodni udarec je prišel kmalu: po drugi svetovni vojni so japonska bivališča preplavile navadne mize in stoli in poročilo raziskave z začetka devetdesetih let navaja, da je takrat tako jedlo okrog sedemdeset odstotkov gospodinjstev.