amesto da bi dvorana v en glas spodbujala naše hokejiste, smo bili priče pravcati maškaradi. Celo odlični navijači Olimpije, ki so pokazali pravi navijaški duh, niso mogli združiti večinskega dela tribun. Na srečo pa celotna atmosfera ni vplivala na naše fante, ki so gostom pokazali, kje se igra pravi hokej. Pozornost večinskega dela publike je bila usmerjena k čudežnemu dečku slovenskega hokeja Anžetu Kopitarju, ki sveti kot prava zvezda. Že po prvih taktih tekme pa je postalo jasno, da je Kopy prišel igrat in ne zabavat atrakcij željnih gledalcev na sediščih. Čutiti se je dalo, koliko mu je do tega, da se čim prej ujame s svojimi soigralci in prijatelji. In res se je izkazalo, da je prvi napad naše reprezentance prav ubijalski. Že neštetokrat dokazana Razingar in Jan sta tudi tokrat pokazala, da slovenski hokej brez njiju ne bi bil tam, kjer je. Ob gledanju tekme in navdušenju publike so mi misli ušle v finale domačega prvenstva, ko razen najbolj zvestih in zagrizenih ljubiteljev hokeja v Tivoliju skoraj ni bilo žive duše. Resno sem se vprašal, kje so navijači takrat, ko je treba podpirati matični klub, za katerega vsi vemo, da je na robu preživetja. Saj je prav, da mladega Kopitarja častijo do neba, vendarle ne smemo pozabiti tudi drugih junakov, ki so v minulih letih dvigovali ceno našega hokeja. Koliko odličnih hokejistov Olimpije in Jesenic je prispevalo svoj delež k temu, da smo še vedno blizu vrha svetovnega hokeja. Velika škoda je, da nismo v dresu reprezentance še zadnjič pozdravili enega najboljših napadalcev zadnjega obdobja Tomaža Vnuka, zato pa smo se še enkrat prepričali, kdo je duhovni vodja te generacije. Nobenega dvoma ni, da brez deleža Iva Jana to moštvo ne bi bilo tako kakovostno, zato ni nobenega dvoma, kdo je še vedno prva palica te izbrane vrste. Gre za izjemno natančnega strelca z izbrano tehniko, ki ima vedno rešitev več. Njegova podaja Kopitarju je bila za učbenike tako kot tudi Anžetov strel, ki ni bil prav nič lahek. Boljši poznavalci se strinjajo, da idealen pas Iva Jana le ni bil tako lahek za realizacijo, kot se je zdelo. Prav tako je bilo jasno, da se Kopitar kljub svojemu mojstrstvu ne more sam sprehajati po ledu. Hokej je šport, ki ne dopušča veliko prostora in časa, zato je toliko teže preigravati; vsaka izjemna poteza pa ima temu primerno težo. 55