“Lahko bi bil … Nisem želel biti fotograf. Moji starši so živeli v Trstu, kjer takrat ni bilo slovenskih šol, zato so naju z bratom poslali v Šentvid v Ljubljano. Najprej sem hodil v osnovno šolo v zavetišče svetega Jožefa, potem pa dve leti v Škofove zavode. Oče Janko je bil potujoči fotograf po Krasu in Istri; fotografiral je šagre, pevske zbore, birme in maše. Mama Julijana je bila preprosta ženska, dvanajsti od štirinajstih otrok v družini, rojena v Podkraju pri Vipavi. Priučila se je pri očetu v Trstu za fotografinjo in ga v enem letu prekosila. Družina je pred fašizmom zbežala v Jugoslavijo. Oče je imel potem studio v Zagrebu, Foto Jadran. Mama pa je v Škofji Loki začela skoraj iz nič. Skratka, ko sem bil star 12, 13 let, sem zbolel, se vrnil domov, potrebovali so nekoga, ki bo sušil slike, in mi rekli, da bom fotograf. Oče je bil odličen fotograf, ni dal slike iz svojih rok, karkoli je že slikal, če ni bila slika kompletno v redu, ponavadi je tudi malo filozofiral, medtem ko je bila mama rahlo površna. Bila je gospodinja, delala je stvari, ki jih je bilo treba narediti, zvečer ribat tla, vse mogoče …”