Timijan je prastaro zelišče, ki raste tudi samoniklo v naravi in ga poznamo tudi pod imenom materina dušica. Njegovo razkuževalno moč so poznali že Egipčani, ki so ga uporabljali za balzamiranje mrtvih. Priljubljen je pri zdravilcih, ki ga cenijo, ker naj bi pospeševal tek in preprečeval napihovanje, poleg tega naj bi bil odličen diuretik. Že rimski učenjak Plinij (1. stol.) pa je trdil, da je enkratno zdravilo za preganjanje mačka. Timijan je večleten grmiček, do 30 centimetrov visok, s številnimi pokončnimi stebelci, ki v spodnjem delu olesenijo. Gladki robovi majhnih ozkih lističev so zavihani navzdol. Lističi so zelene do vijoličaste barve, pri limoninih vrstah tudi sivo ali rumeno obrobljeni, cvetovi pa so drobni roza do temno vijoličasti, redkeje beli in so zbrani v socvetja, podobna klasu. Timijan je prijetnega, močno dišečega vonja in plemenitega, nekoliko grenkega in ostrega okusa. Kot začimbo uporabljamo liste in cvetne vršičke. Najboljši so sveže nabrani listi, ki jih je potrebno čim hitreje porabiti, zato ga je najbolje gojiti doma na vrtu ali pa kar v lončku na okenski polici. Kupljene ali nabrane sveže liste zavijemo v vlažen prtiček in jih za nekaj dni shranimo v hladilniku, primeren je za sušenje; ker posušen za razliko od večine drugih zelišč skoraj ne spremeni okusa. Lahko ga tudi zamrznemo ali vložimo v olje ali kis. Timijan, zlasti po limoni dišeče zvrsti, se odlično poda k ribam, perutnini in h kuhani zelenjavi, nekateri ga dodajajo celo marmeladam in sadnim solatam, drugače pa bodo s timijanom boljši divjačina, jetrca, jetrne paštete in klobase. Uporabite ga za različne nadeve. Ljubi zelenjavo: od stročnic, krompirja, paradižnika, zelene paprike do bučk, še najbolj pa pride do izraza, če z njim začinimo jedi, ki se počasi kuhajo v vinu. S timijan pa se olajša tudi prebavo mastnih jedi.