»20. 7. 1993 me je približno ob 19.00, mogoče je bilo kako minuto prej, poiskal dežurni uprave za varnostne zadeve na ministrstvu za obrambo in mi sporočil, naj se takoj osebno zglasim pri ministru za obrambo Janezu Janši. Nemudoma sem se odpravil na ministrstvo, tega dne sem bil v Ljubljani. K ministru sem prišel 20. 7. 1993 približno ob 19.15. Nekako ob tem času mi je minister povedal, da je dobil informacijo, naj bi bila na mariborskem letališču oziroma v nekem hangarju večja količina vojaškega orožja. No,… spregovorila sva nekaj stavkov. Moram reči, da sem takoj izrazil dvom o tem, ker je naša služba že prej nekajkrat dobila neke namige, naj bi bila tam in tam ne vem kakšna količina orožja. Skratka, veliko se je govorilo, vendar dejansko ni bilo nič, zato sem sklepal, da je situacija najbrž tudi tokrat podobna. No, nekaj minut za tem, ko sem bil še pri ministru, je prispel tudi direktor republiške carinske uprave gospod Košir. Minister je informacijo sporočil še njemu. Tudi direktor je bil zelo začuden in enostavno ni mogel verjeti, da bi bilo kaj takega res mogoče. Pri ministru smo se dogovorili, da bova naslednji dan z direktorjem republiške carinske uprave odšla v Maribor. Takoj zjutraj ob sedmih sva se sestala na letališču na Brniku in odletela s helikopterjem proti Mariboru. Minister je kljub vsemu rekel, da je verjetnost, da gre tokrat za resničen podatek, velika. Zato sem kot direktor uprave za varnostne zadeve sprejel nekaj operativnih ukrepov. Naročil sem, naj preverijo vse morebitne indice ali dogodke, ki bi naše ministrstvo povezovali z mariborskim letališčem, oziroma kakršnekoli podatke, ki bi kazali, da je bilo nekoč prek tega letališča karkoli prepeljano,«